Ne glede na to, kaj si mislimo o ciprskem ekonomskem modelu, ki se je dolga leta napajal s prilivi tujega kapitala, tudi tistega sumljivega izvora, je bilo “reševanje” Cipra sramota za vodstvo skupne valute. Nočna srečanja, prikrivanje podrobnosti, nejasni sklepi, nasprotujoče si izjave, predvsem pa dopustitev možnosti, da znotraj evrskega območja depoziti varčevalcev, za katere so uzakonjene garancije držav, niso več nedotakljivi, so glavni razlogi za skrb. Vendar nas mora še bolj skrbeti dejstvo, da tudi po več kot štirih letih od izbruha gospodarske in finančne krize vodstvo EU in evroobmočja vedno znova išče improvizirane rešitve, ki ne načenjajo zgolj zaupanja zloglasnih mednarodnih finančnih trgov, temveč tudi evropskih državljanov.

Evropska skupna valuta je bila osnovana kot politični projekt, kljub temu da se o njej veliko bolj pogosto govori kot o zgolj ekonomskem okviru. Sedanja kriza je pokazala, da se dobronamerne želje na žalost niso uresničile. Medtem ko je monetarna politika Evropske centralne banke, povsem pričakovano, sledila predvsem napredovanju največjega gospodarstva znotraj evroobmočja, to je Nemčije, so gospodarstva na jugu EU v primerjavi s severom počasi, a vztrajno nazadovala. Dodatno (poceni) zadolževanje, tako zasebno kot javno, je dolgo časa to še zmoglo prikrivati, izbruh krize pa je razkril nevzdržnost dotedanjih trendov. Nadaljevanje je dobro znano vsem. Do sedaj je pet držav evroobmočja že bilo prisiljenih zaprositi za pomoč pri reševanju nastalih neravnovesij, nikakor ne moremo izključiti, da se v naslednjem obdobju seznam ne bo podaljšal. Ob tem gospodarski indikatorji z redkimi izjemami kažejo, da se razmere ne izboljšujejo, kvečjemu nasprotno. Nujno si moramo zato zastaviti vprašanje, ali je sedanja pot reševanja krize pravilna in edina možna. Pri iskanju odgovora nam bosta v pomoč dva najverjetnejša scenarija za postciprsko obdobje. Pri obeh bo veliko bolj pomembno vlogo od finančnega fetišizma, ki smo mu bili priča v zadnjih letih, odigrala politika.

• Read More »

Vojaki držav, ki bodo posedovale brezpilotna letala, bodo vedno bolj zgolj upravitelji računalniških sistemov, ki s pritiskom na gumb nekje na drugi polovici sveta povzročijo razdejanje in smrt, sami pa po zaključku delovnega dne odidejo domov v objem najbližjih.

Teroristični napad na Svetovni trgovinski center v New Yorku 11. septembra 2001 je odločno zazna-moval tako globalno varnostno sliko kot tudi ameriško zunanjo in obrambno politiko. Boj proti terorizmu, ki je do takrat večinoma potekal v ozadju in le redko zašel na televizijske zaslone in časopisne naslovnice, je postal vseobsegajoča vojna.

Ameriška vojska z zavezniki se je kmalu po tragičnem sesutju dvojčkov v središču Manhattna podala v Afganistan na lov za domnevnimi arhitekti napadov. Za širšo javnost sta Al Kaida in njen voditelj Osama bin Laden šele takrat postala sinonim za zlo moderne dobe, v kateri razpršene celice religioznih skrajnežev, združene v širše teroristično gibanje, lahko pomenijo resno grožnjo za varnost in celo obstoj posameznih držav. Vzpon Al Kaide in njena vpletenost v napade v Madridu leta 2004 ter Londonu leta 2005 sta dokončno potrdila prehod v obdobje novih varnostnih groženj, v katerem izolirani smrto-nosni napadi nedržavnih akterjev počasi, a vztrajno nadomeščajo
klasične meddržavne konflikte. Tovrsten radikalen odmik od ustaljenih okvirjev konceptov vojskovanja je zahteval korenit razmislek o primernosti obstoječih obrambnih strategij in sredstev.

Dodatno je k streznitvi prispeval potek vojn v Afganistanu in Iraku. Kljub tamkajšnji vojaški premoči ZDA in njihovih zaveznikov je namreč postalo očitno, da niti najbolje opremljene in organizirane vojske sveta niso kos oboroženim skrajnežem, ki uporabljajo nekonvencionalna bojna sredstva in se urijo na težko dostopnih območjih, kjer osrednje oblasti držav nimajo nadzora. Pozornost vojaških strategov se je tako preusmerila na iskanje primernega orožja, ki bi omejilo visoke vojaške izgube, znižalo stopnjo žrtev med civilisti ter bistveno načelo operativno moč prostorsko razpršenih terorističnih celic. Brezpilotna letala, bolj znana kot “troti” (ang. drones), ki so jih do tedaj večinoma uporabljali za zbiranje obveščevalnih in vremenskih podatkov, so se zdela najboljši odgovor…

(Članek je bil 2. marca 2013 objavljen v Večerovi prilogi V Soboto, v celoti pa je dosegljiv tukaj.)

• Read More »

EU in ZDA bodo začele pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu, so te dni končno objavili ameriški predsednik Obama in predstavniki EU. Evropski komisar za trgovino De Gucht: Pogajanja ne bodo lahka.

Prvi tedni novih administracij v ZDA vedno znova postrežejo z oživljanjem neuresničenih projektov in snovanjem novih. Še preden je Barack Obama znova prisegel kot predsednik ZDA, so na površje že priplavale številne pobude, ki bi lahko bistveno zaznamovale njegov drugi mandat. Nekatere so bolj odmevne, recimo reforma politike priseljevanja ter sprememba zakonodaje za nošenje orožja, nekatere manj.

Med slednje spada tudi dogovor o čezatlantskem prostotrgovinskem sporazumu, ki ostaja neizpolnjena želja ameriških in evropskih zagovornikov proste trgovine in v zadnjem obdobju v Washingtonu uživa vedno več podpore. Razprave o sklenitvi sporazuma Tafta (Transatlantic Free Trade Agreement) segajo v začetek 90. let prejšnjega stoletja. Tafta bi vzpostavila prostotrgovinsko območje med ZDA in EU in povezala dve največji gospodarstvi na svetu, ki skupno tvorita več kot polovico globalne ekonomije, njuna medsebojna blagovna izmenjava pa že danes na letni ravni obsega več kot 700 milijard dolarjev. Če temu prištejemo še kapitalske tokove, čezatlantsko gospodarsko sodelovanje doseže vrtoglavih pet tisoč milijard dolarjev.

Zakaj doslej brez uspeha?

Prvič, tako ZDA kot tudi EU imajo močno zaščitena kmetijska sektorja, njuna nesoglasja pa so v veliki meri tudi odločilno prispevala k propadu dogovora o multilateralnem trgovinskem sporazumu znotraj Svetovne trgovinske organizacije (WTO). Drugič, kljub temu da obe gospodarstvi spadata med najrazvitejše na svetu, obstaja med njima še vedno veliko razlik v določanju tehničnih in varnostnih standardov. Tretjič, v simbolnem smislu bi sklenitev čezatlantskega prostotrgovinskega sporazuma pomenila jasno nezaupnico multilateralnemu urejanju svetovne trgovine znotraj WTO, saj bi postavila preostala velika gospodarstva – med njimi Kitajsko, Indijo, Japonsko, Brazilijo – in tudi manjše države v razvoju na stranski tir. V zadnjih letih je ideja znova pridobila zagon in 2007. so ZDA in EU vzpostavile Čezatlantski gospodarski svet, ki je pogovore dvignil na višjo politično raven, vendar razen rednih srečanj med visokimi predstavniki obeh strani ni prinesel oprijemljivih rezultatov. Obe strani sta bili v zadnjih letih predvsem polno zaposleni z reševanjem posledic gospodarske krize, ki je puščala le malo časa za nove obsežne politične pobude.

• Read More »

Konec lanskega leta je svetovna javnost zaskrbljeno spremljala pogajanja v ameriškem Kongresu o preprečitvi zdrsa v tako imenovani fiskalni prepad, ki bi v enem zamahu bistveno skrčil zvezni proračun ter dvignil davčne stopnje. Takratna epizoda iz serije neprestanih spopadov, ki postajajo stalnica ameriške politike, se je končala “pet minut čez dvanajsto”, ko je kljub vsemu prevladalo spoznanje, da bi tako nenaden in grob poseg v javne finance lahko ogrozil okrevanje ameriškega gospodarstva.

Vendar je bil januarski kompromis zgolj začasna rešitev. S 1. marcem namreč začne veljati predhodni dogovor o avtomatičnih proračunskih rezih, med tukajšnjimi opazovalci poimenovanih sekvester, ki naj bi izdatke zvezne vlade samo letos znižal za 85 milijard dolarjev, v naslednjih desetih letih pa za kar 1200 milijard. Na najhujši udarec se intenzivno pripravlja Pentagon, ki mora hitro najti 600 milijard prihrankov. V luči dejstva, da se nezadržno približuje tudi 18. maj, ko se izteče začasna odobritev dodatnega zadolževanja, zaradi česar se bodo ZDA ponovno znašle tik pred razglasitvijo bankrota, je predsednik Barack Obama začetek svojega drugega mandata slikovito označil za “javno-finančno krizno upravljanje”. Tako republikanci kot demokrati v Kongresu namreč ne kažejo znakov popuščanja, doseganje smiselnih in premišljenih kompromisov pa postaja vse težje…

(Članek je bil 9. februarja 2013 objavljen v Večeru, v celoti pa je dosegljiv tukaj.)

• Read More »

In the last months, a wave of protest and anger has swept through Slovenia, as thousands of people challenge the corrupt and out-of-touch political elite of a country that was once considered the wunderkind of democratic transition in the region.

Slovenia is currently sailing the roughest seas since it gained independence more than twenty years ago. The country that was once considered a wunderkind of democratic transition in Central and Eastern Europe, registering solid economic growth and political stability, joining the European Union (EU) and NATO in 2004, adopting the Euro in 2007, is now enmeshed in a political paralysis of significant proportion, with no clear end in sight.

Before the crisis hit Europe’s economy, Slovenia had already confidently climbed the ladder and reached 91 percent of the average GDP per capita in the EU. Things were good. Unemployment was at historically lowest levels, just above 6 percent, prosperity was tangible. Shopping malls were full, real estate prices booming, the average car on the street was a solid German Volkswagen. A kind of Slovenian Dream was there, for everyone. Then reality hit.

• Read More »

Danes bo Hillary Rodham Clinton izpraznila svojo pisarno na ameriškem zunanjem ministrstvu oziroma State Departmentu, vanjo pa se bo vselil John Kerry, ki je bil v senatu potrjen za njenega naslednika. Z vrha ameriške zunanje politike se Clintonova umika na vrhuncu svoje priljubljenosti. Po zadnji javnomnenjski raziskavi televizijske mreže NBC in časopisa Wall Street Journal njen mandat pozitivno ocenjuje kar 69 odstotkov vprašanih, med njimi tudi 41 odstotkov tistih, ki so se opredelili za republikance. V zadnjih desetletjih se je z višjo stopnjo priljubljenosti ob slovesu lahko pohvalil zgolj Colin Powell, ki je služboval v nedvomno bolj kon-troverznem prvem mandatu Georgea W. Busha.

Hillary je svojevrsten fenomen ameriške politike. V najvišjih ameriških političnih krogih se je prvič pojavila že konec sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot soproga Billa Clintona, takrat še guvernerja zvezne države Arkansas. Širši svetovni javnosti je postala znana slabih dvajset let kasneje, ko je kot prva dama ZDA stoično prenašala politični linč svojega moža, ki se je zapletel v zunajzakonsko razmerje s pripravnico Monico Lewinsky. Le malokdo zunaj njenega ozkega kroga zaupnikov je takrat pričakoval, da bo kmalu po odhodu svojega moža iz prvih vrst ameriške politike tudi sama postala “težkokategornica” na washingtonskem političnem parketu. Leta 2001 je bila izvoljena za senatorko zvezne države New York, sedem let kasneje pa je šele po dolgotrajnem in ostrem spopadu z Barackom Obamomorala priznati poraz v boju za predsedniško nominacijo de-mokratske stranke. Veliko poznavalcev je bilo takrat prepričanih, da bi lahko predsedniško vlogo opravila bolje kot Obama. Ta jo je, na presenečenje mnogih in kljub medsebojnemu antagonizmu, kasneje povabil v svojo ekipo.

• Read More »

Na dan zaprisege je ameriški predsednik Barack Obama podpisal imenovanja za nekatera ključna mesta v svoji drugi administraciji. Tako je kongresu v potrditev predlagal kandidate za obrambnega, zunanjega in finančnega ministra kot tudi za novega direktorja ameriške obveščevalne službe Cie. V prihodnjih dneh pa lahko pričakujemo, da bo Obama javnosti predstavil tudi novega šefa svojega kabineta. Prav teh pet ljudi bo v naslednjih štirih letih tvorilo jedro druge Obamove administracije.

Po prvih odzivih je najbolj kontroverzna izbira Chuck Hagel, ki naj bi od Leona Penette prevzel vodenje Pentagona. Hagel je bil med letoma 1996 in 2008 republikanski senator iz zvezne države Nebraske, za seboj pa ima tudi zelo uspešno kariero v zasebnem sektorju. Da je Obama za vodenje obrambnega ministrstva izbral republikanca, ni popolno presenečenje. V času prvega mandata je to mesto namreč zasedal Robert Gates, ki je bil na ta položaj imenovan leta 2006 v času predsedovanja Georgea W. Busha. Za mnoge je izbor Hagla taktična poteza…

(Članek je bil 26. januarja 2013 objavljen v Večeru, v celoti pa je dosegljiv tukaj.)

• Read More »

As second inaugural speeches go, over-ambition can prove self-defeating. Witness the Franklin Delano Roosevelt’s forceful entry into his third term in 1941, later tainted by battles with the Congress tightly controlled by his own Democratic party. More recently, George W. Bush Jr. advanced the partial privatization of Social Security in his second inaugural speech in 2005, when the Republicans still held both houses in the Congress. It failed miserably. Republicans lost both Senate and House of Representatives majorities at the ballot box in 2006 and Bush Jr. later referred to his Social Security defeat as the greatest failure from the eight years he served in the White House.

There is no doubt that Obama was aware of such second inaugural “curse” as well as the fact that Republicans still retain the majority in the House. Yet he nevertheless decided to be bold in addressing the nation when taking his second oath of office earlier this week.  As many observers have pointed out, his speech might have lacked specific memorable lines, like Kennedy’s “Ask not what your country can do for you, but what you can do for your country,” from 1961 or Reagan’s “Government is not the solution to our problem; government is the problem,” twenty years later. However, it will probably be remembered as the most lucid and passionate arguments for progressive policies in the US recent history. Even European Social Democrats should take note.

• Read More »

S prisego ta konec tedna bo ponovno izvoljeni ameriški demokratski predsednik Barack Obama tudi uradno začel svoj drugi mandat. Za seboj ima štiri naporna leta. V svoji prvi predsedniški kampanji se je dokazal kot navdihujoč govornik, ki je Američanom vlil upanje v boljšo prihodnost ter jim povrnil zaupanje v politiko. Takoj ob vstopu v Belo hišo pa se je moral soočiti s kruto realnostjo vladanja. ZDA so bile v objemu hude gospodarske krize, finančni sistem je bil na robu
kolapsa, avtomobilski industriji je grozil bankrot, število brezposelnih je vztrajno naraščalo. Ugled ZDA v svetu je v času njegovega predhodni-ka Georgea Busha mlajšega zdrsnil na domnevno najnižjo točko v zadnjih desetletjih, ameriški vojaki pa so umirali v Iraku in Afganistanu. Prva štiri leta Obame so zato po sili razmer minila predvsem v znamenju kriznega upravljanja ter rehabilitacije ameriškega ugleda v svetu. Kljub temu je administraciji pod njegovim vodstvom uspelo doseči marsikaj…

(iz Večera, 18. januarja 2013, v celoti na voljo tukaj)

• Read More »

Iz ZDA izgleda Slovenija drugače kot doma, kjer je družbeno ozračje vse bolj vrelo, vroče, napeto in je ljudi v zadnjih dneh odločno pognalo iz apatije, iz foteljev na ulico? Najbrž. A Marko Bucik iz Šempetra pri Gorici, ki zadnje leto v Washingtonu podiplomsko študira mednarodne odnose za priznani univerzi George Washington, pred tem pa je v različnih funkcijah dalj časa deloval v Bruslju, ima zelo natančno predstavo, kaj čaka novoizvoljenega predsednika in kaj bi moral storiti. Po njegovem stopa v mandat v nesporno najtežjih trenutkih mlade slovenske demokracije: “Protesti, ki so v tednu pred drugim krogom volitev povsem zasenčili kampanjo in sporočila kandidatov, so namreč kristalno jasen pokazatelj nezadovoljstva in jeze številnih državljanov ter glasna nezaupnica politični kulturi, ki je državo pripeljala v objem brezupa in razočaranja.”

….

(Komentar je v celoti dosegljiv tukaj.)

• Read More »