(Delo) Izguba evropske nedolžnosti

trafficlightDokler bomo brez lastne vizije, nas nihče ne bo pripravljen poslušati.

Končno je slovenska komisarska saga končana. Sestavljanje ekipe novega predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja je bilo resda umeščeno v za Slovenijo neugoden čas predčasnih volitev in sestavljanja nove vlade, vendar je kljub temu verjetno le malokdo pričakoval, da bo iskanje naslednika Janezu Potočniku tako kruto razkrilo stanje duha v državi. A vrlina inteligentnih družb je, da tudi v slabem poiščejo dobro. Zato je nujno, da iz tokratne komisarske avanture izluščimo bistvene nauke, ki nam bodo pomagali bolje razumeti Evropsko unijo in našo vlogo v njej…

(Mnenje je bilo 25. oktobra objavljeno v Delu, v celoti je dosegljivo tukaj.)

(Večer) S premoženjem, ki ga odplakne zlom noge

fergusonAmerika za nekdanje sužnje ni imela ne časa ne denarja.

St. Louis je v marsičem obraz sodobne Amerike. Malodane vsa urbana središča med dvema obalama - še posebno tista na ameriškem Srednjem zahodu – in tisti njihovi prebivalci, ki se v zadnjih petdesetih letih (še) niso odselili, se soočajo s težkimi posledicami deindustrializacije in z njo povezano brezposelnostjo, revščino in urbanim razkrojem. Demografski podatki so neusmiljeni. St. Louis je imel leta 1950 več kot 850 tisoč prebivalcev, danes jih tam vztraja še približno 320 tisoč. Vzporedno z odseljevanjem se je utrjevala rasna poseljenost posameznih predelov mesta in St. Louis je danes eno najbolj segregiranih urbanih središč v ZDA. Višje na lestvici takoimenovane črno-bele delitve so se leta 2010 uvrstili zgolj Detroit, Milwaukee, New York, Newark, Chicago, Philadelphia, Miami in Cleveland.

Del temnopoltega severa je tudi predmestje Ferguson, ki je pred nekaj tedni v tragičnih okoliščinah pristalo pod žarometi svetovne javnosti. 9. avgusta je namreč belopolti policist Darren Wilson sredi belega dne s šestimi streli ubil temnopoltega 18-letnika Michaela Browna in s tem povzročil najhujše rasne izgrede v ZDA po tistih v Los Angelesu leta 1992, ki so sledili oprostitvi štirih policistov, vpletenih v brutalni pretep temnopoltega Rodneyja Kinga. Čeprav okoliščine za zdaj ostajajo nepojasnjene, je na prvi pogled hladnokrvna usmrtitev neoboroženega Browna znova odprla razpravo o rasnih odnosih med temnopoltimi in belopoltimi prebivalci Amerike…

(Članek je bil 30. avgusta 2014 objavljen v Večerovi prilogi V soboto, v celoti je dosegljiv tukaj.)

(Delo) Evropski komisarji so politiki in ne tehnokrati

delo

Tina Kristan, Delo

Ljubljana – Vlada v odhodu bo še uradno začela razpravo o kandidatu za evropskega komisarja. Katera so ključna vprašanja, ki bi si jih morali ob tem zastaviti? O tem smo se pogovarjali s poznavalcem evropske politike Markom Bucikom.

Lahko se zgodi, da bo Slovenija predlagala tri imena za evropskega komisarja. Pametna ideja?

Ne nujno. Prvič zato, ker pri kadrovskih pogajanjih v ozadju vedno potekajo pogovori o več imenih. Prepričan sem, da ljudje okrog Junckerja ne poznajo samo enega morebitnega kandidata iz Slovenije, pa četudi do njih imena niso prispela iz Gregorčičeve. Drugič pa zato, ker bi s seznama nujno dva izšla kot poraženca in krog obtoževanj bi se nadaljeval. Le malokdo bi se bil pripravljen javno izpostaviti na takšnem seznamu, predvsem tisti, ki bi s »porazom« največ izgubili, torej najbolj kredibilni kandidati…

(Intervju je bil objavljen v Delu dne 24. julija 2014, dosegljiv je tukaj.)

(Delo) Evropska unija na razpotju

wood (Large)

Pred nami je odlična priložnost, da se politično odločanje o vsebini EU demokratizira in ideološko osvobodi.

Evropske volitve je zaradi specifičnosti okoliščin v vsaki izmed 28 držav Evropske unije težko združiti v eno samo zgodbo. Vseeno pa lahko izluščimo vsaj dve bistveni sporočili. Prvič, vzpon radikalnejših strank je izraz splošnega nezadovoljstva s tradicionalnimi strankami. Te niso odgovorne zgolj za sedanje gospodarske težave, ampak tudi za marginalizacijo dela volilnega telesa. Drugič, rezultat volitev nedvomno izraža tudi nelagodje volivcev zaradi sedanje ideološke usmeritve in delovanja EU, še toliko bolj pa zaradi njene pomanjkljive demokratizacije…

(Komentar je bil objavljen v Delu 5. junija 2014 in je dosegljiv tukaj.)

(Delo) Evropska unija je stvar notranje politike

delo

Prazna kampanja za evropske volitve ga ne moti, ga pa preseneča siceršnje neresno razumevanje Evrope. Sam, čeprav je proevropejec, na vzpon evroskepticizma gleda z optimizmom, saj bo to morda klasične stranke prisililo, da se približajo ljudem. Na to so pozabile, zato bodo na volitvah kaznovane.

Tina Kristan, Delo

Približuje se zaključek volilne kampanje. Ste jo opazili?

Neprijetno naključje je, da se evropske volitve odvijajo v času razpadanja vladne koalicije. To nedvomno vpliva na okolje, v katerem poteka kampanja. Čeprav ta tudi sicer ne bi bila radikalno drugačna. Preseneča me bolj to, da od volitev 2009 ni bil narejen nikakršen kvalitativni preskok, kvečjemu nasprotno: ne opažam bolje organiziranih strank, prav tako ne bolj vsebinske navzočnosti kandidatov v medijih. In to me najbolj skrbi.

Do volivcev neprijazno je tudi število kandidatnih list. Zaradi posameznikov, vključenih v povezovanje na tako imenovani liberalni sredini, je bilo že vnaprej jasno, da to ne bo delovalo. Po drugi strani je problematična odsotnost vsebine. Pred časom sem bral programe NSi-SLS, PS in SD. To so programi na petih straneh, ki so zelo slogansko oblikovani: želimo si bolj socialne, bolj podjetne Evrope. Poleg tega je večina enostavno povzetek programov evropskih političnih strank. Iz tega težko razberem, kaj bo Lojze Peterle zastopal v evropskem parlamentu, podobno je z drugimi kandidati. Lista Igorja Šoltesa, ki ji po javnomnenjskih raziskavah prav tako dobro kaže, programa sploh nima…

Kaže to na neodgovornost strank?

Bolj me skrbi, da se resne evropske politike ne dela tako. Tudi nacionalne se sicer ne, toda pri nacionalni lahko vsak dan spremljaš, kaj počnejo…

(Intervju je bil objavljen v Delu dne 19. maja 2014, v celoti je dosegljiv tukaj, izvirna povezava na spletno stran Dela pa tukaj.)

(openDemocracy) The European Union’s problem is substance, not narrative

ingredients

The hard fact that ‘pro-Europeans’ have to grasp is that for many people the EU is not at all that great. Quite the contrary, the EU imposes tough economic rules, yet gives little palpable in return.

The argument that Euroskepticism could be overcome by better ‘framing’PR techniques or a ‘new narrative’ appeals to many ‘pro-Europeans’. Its logic is simple: the EU does good things, but they are complex by nature and thus difficult to understand. Therefore, the solution surely lies in simplifying the language, engaging the skeptics on Twitter and carrying the day. Sadly, this belief reflects the pro-European elite’s failure to grasp the deeper reality of what shapes people’s perceptions and what the EU today does.

In fact, the EU’s problem is not the absence of a catchy narrative, but the presence of a rather unpopular substance. The lack of a positive narrative is only the most visible sign of the EU’s growing institutional and ideological tensions and this is what the pro-Europeans should really be worrying about, rather than decrying the lack of spin. Continue reading

(Razpotja) Evropska unija 21. stoletja

alaska.flag

V Bruslju sem preživel skoraj sedem let, a se kljub temu ob vsakem povratku počutim kot tujec. Nikakor ne zato, ker evropske prestolnice ne bi dovolj dobro poznal ali ker me tam ne bi pričakali številni prijatelji in nekdanji sodelavci. Ne, vedno znova me tudi še tako kratek obisk Bruslja jasno spomni na to, zakaj sem pred tremi leti odšel stran. Vedno težje sem namreč prenašal miopično zaprtost administrativno-političnega aparata EU, ki je razumevanje Evrope vse manj gradil na zdravem razumu in se vse bolj zapiral sam vase.

Zato me je vsak dan več, ki sem ga preživel v Bruslju, silil v vedno bolj kritično držo. Postajal sem vedno bolj ciničen do jezika, ki se ga poslužuje administracija EU, ko govori o državljanih namesto ljudeh, ko govori o potrošnikih namesto delavcih in o deležnikih namesto sogovornikih, partnerjih. Tisoči in tisoči strani strategij, reform, ciljev, ukrepov, benchmarkov, pogojev ipd. Tovrstni abstraktni, odtujeni jezik je postal zgolj simbolič-ni dokaz, da je »Bruselj« – kot sinonim za prostor evropskega zakonodajnega odločanja in vladanja – postajal vse bolj prizorišče bojev med dobro izurjenimi interesnimi skupinami, vse manj pa demokratični okvir, v katerem Evropejci uresničujejo svoje želje po boljšem jutri.

Continue reading

(Večer) Velika praznina med ekstremoma

2 (Custom)Kako to, da v petih letih krize niti ena skupina, recimo profesorjev ekonomije, ni združila moči in sestavila predloga za izravnavo proračuna ali nabora ukrepov za gospodarski zagon?

Slovenska javnost je novico, da se finančni minister Uroš Čufer znova podaja v tujino prodajati državne obveznice, sprejela z določeno mero nelagodja. Po eni strani je to seveda pričakovano in upravičeno, saj se je javni dolg Slovenije v zadnjih desetih letih več kot potrojil; iz sedmih milijard evrov leta 2004 je narasel na sedanjih 25 milijard. Tako strmemu porastu težko najdemo primerjavo med državami EU.

Po drugi strani pa je tudi že prišel čas, ko se moramo osredotočiti na res bistvena vprašanja javnofinančnih težav in dilem Slovenije, ki na žalost pogosto ostajajo neodgovorjena. Glede na to, kakšne zlorabe v vodenju državnih podjetij, države in njenih podsistemov je razkrila sedanja gospodarska kriza, slovenska javnost še kako potrebuje poglobljeno razpravo o načinu vladanja, vodenju javnih financ in upravljanju državnega premoženja. A pri tem je treba pokazati določeno mero zrelosti in odgovornosti, predvsem pa ločiti zrnje od plev. Primer sedanjih ugibanj o potovanjih ministra, obrestnih merah in donosnosti državnih obveznic je odlično izhodišče za razmislek o poraznem stanju javne razprave, ko gre za pomembna družbena in ekonomska vprašanja. Continue reading

(Večer) Minimalka

minimal

V ZDA približno trije milijoni in pol delavcev na uro zaslužijo največ sedem dolarjev in petindvajset centov, kolikor je minimalna zakonsko določena urna postavka. Ob normalnem štirideseturnem delovnem tednu na mesec prinesejo domov nekaj več kot 1000 dolarjev, v celem letu pa slabih 14.000 dolarjev. To je primerljivo z minimalno plačo v Sloveniji: nikakor ne zagotavlja pretiranega udobja, prej nasprotno. Ne sme nas torej presenetiti, če v ZDA, kjer sicer bruto družbeni produkt na prebivalca znaša približno 50.000 dolarjev, nihče ne skače od veselja, če mu delodajalec dodeli minimalno plačo.

Ampak ne bodimo malenkostni, trg delovne sile v ZDA šteje več kot 150 milijonov ljudi. Trije milijoni in pol res ne morejo pokvariti siceršnje slike blaginje. To bi bilo mogoče res, če ne bi več kot štirideset milijonov Američanov zaslužilo na uro manj kot deset dolarjev in pol. Dobra četrtina vseh za delo sposobnih Američanov v celem letu zasluži približno 20.000 dolarjev, kar je soliden zaslužek v Sloveniji, v Ameriki, ki ne pozna javnega zdravstva ali šolstva, pa nikakor ne…

(Mnenje je bilo 6. februarja objavljeno v Večeru, v celoti je dosegljivo tukaj.)