(Večer) Kratek odziv na Brexit

Veliko vprašanj okrog izstopa Velike Britanije iz EU v tem trenutku ostaja neznanka. Najpomembnejše med njimi je seveda, ali bo do izstopa sploh prišlo. Možnosti, da pride na Otoku do drugega referenduma čez kakšno leto ali dve, ne bi izključil. A vseeno, smo na točki, ko se Velika Britanija poslavlja. Ustanovne države članice, med njimi predvsem Nemčija in Francija, bodo prevzele glavno vlogo pri povezovanju ostalih 27 držav članic, vendar se zdi nadaljnje fragmentiranje Evropske unije neizogibno. Oblikovalo se bo jedro EU, oblikovano na nadaljnjem integriranju in demokratizaciji evroobmočja, in zunanjem krogu držav, ki (še) niso prevzele evra in si poglobljenega sodelovanja ne želijo. Dvorazrednost EU bi tako postala bolj jasno začrtana, ob tem pa bi enotno tržišče in prosti pretok ljudi ostala skoraj neokrnjena. V veliki meri bo prihodnost začrtal kratkoročni odziv sedanjih vladajočih garnitur v najpomembnejših prestolnicah – in prav to me zaradi vzpona populizma skrbi. Verjetnost, da bodo odzivi predvsem odsev želje po kratkoročnem političnem preživetju, je namreč zaskrbljujoče visoka.

(Komentar je bil 29. junija 2016 objavljen v tiskani izdaji časopisa Večer in je v PDF obliki dosegljiv tukaj.)

(Delo) Bolj kot za Britanijo me skrbi za EU

Pred nami je turbulentno obdobje iskanja novega ravnotežja znotraj EU.

Današnja odločitev Velike Britanije, da zapusti EU, bo imela nedvomno resne posledice. V prvi vrsti seveda za Veliko Britanijo samo: pričakujemo lahko ponovne zahteve Škotske za odcepitev, otoško gospodarstvo bo nedvomno utrpelo močan udarec, sledilo bo obdobje politične nestabilnosti, vladavine ekstremov. V negotovosti pa bo seveda vsaj še nekaj časa tudi prihodnja oblika odnosov med Združenim kraljestvom in EU.

Kljub vsemu pa bo reševanje težav v Veliki Britaniji potekalo znotraj dokaj ustaljenih okvirov parlamentarne demokracije z dolgo tradicijo, ki je že preživela težke preizkušnje. Veliko bolj me skrbi za EU. Za prihodnost slednje je namreč referendumska odločitev Britancev, ki je še eden v seriji izjemnih udarcev evropskemu integriranju, lahko zelo nevarna, saj bo ohranjanje enotnosti preostalih 27 članic tako rekoč nemogoče. Čeprav seveda ne gre posploševati in primerjati Velike Britanije z Nizozemsko, Francijo ali drugimi državami, kjer je porast evroskepticizma najbolj očiten, bi bilo naivno pričakovati, da novih zahtev, podobnih britanskim, ne bo…

(Zapis je bil objavljen 24. junija 2016 v Delu in je v celoti dostopen tukaj.)

(Delo) Raj z napako

Od leta 2004 živim v tujini, z enim samim daljšim povratkom v Slovenijo. Šest let sem preživel v Bruslju, štiri v Washingtonu, zadnje leto v Nikoziji, jeseni se vračam v Bruselj. Zamenjal sem pet služb in končal magisterij. Življenje in delo v tujini sem spoznal do obisti in na podlagi lastnih izkušenj lahko zapišem, da je selitev v tujino schnellkurs iz odraščanja: znajti se morate brez podpore družine in dolgoletnih prijateljev. Tuje okolje vam v zameno ponudi edinstveno priložnost za spoznavanje novega in drugačnega, tudi delovanja posamezne države in njenih glavnih podsistemov, kot so zdravstvo, šolstvo, policija in sodstvo. To je neprecenljiva izkušnja, ki se mi zdi bistvena pri presojanju današnje Slovenije in razmisleku o njeni prihodnosti.

Začnimo z Belgijo. Na glavni železniški postaji v Bruslju so me neke aprilske noči z nožem napadli neznanci in me okradli, dvakrat so mi vlomili v avtomobil, ukradena vzvratna ogledala sem kmalu nehal šteti. Skoraj vsi prijatelji in sodelavci so imeli vsaj eno podobno izkušnjo; v nekatere predele mesta nas je večina nehala zahajati, nekaterih (denimo danes zloglasnega Molenbeeka) mnogi sploh niso obiskali…

(Mnenje je bilo objavljeno v Delu 7. junija 2016 in je v celoti dostopno tukaj.)