(Večer) Velika praznina med ekstremoma

2 (Custom)Kako to, da v petih letih krize niti ena skupina, recimo profesorjev ekonomije, ni združila moči in sestavila predloga za izravnavo proračuna ali nabora ukrepov za gospodarski zagon?

Slovenska javnost je novico, da se finančni minister Uroš čŒufer znova podaja v tujino prodajati državne obveznice, sprejela z določeno mero nelagodja. Po eni strani je to seveda pričakovano in upravičeno, saj se je javni dolg Slovenije v zadnjih desetih letih več kot potrojil; iz sedmih milijard evrov leta 2004 je narasel na sedanjih 25 milijard. Tako strmemu porastu težko najdemo primerjavo med državami EU.

Po drugi strani pa je tudi že prišel čas, ko se moramo osredotočiti na res bistvena vprašanja javnofinančnih težav in dilem Slovenije, ki na žalost pogosto ostajajo neodgovorjena. Glede na to, kakšne zlorabe v vodenju državnih podjetij, države in njenih podsistemov je razkrila sedanja gospodarska kriza, slovenska javnost še kako potrebuje poglobljeno razpravo o načinu vladanja, vodenju javnih financ in upravljanju državnega premoženja. A pri tem je treba pokazati določeno mero zrelosti in odgovornosti, predvsem pa ločiti zrnje od plev. Primer sedanjih ugibanj o potovanjih ministra, obrestnih merah in donosnosti državnih obveznic je odlično izhodišče za razmislek o poraznem stanju javne razprave, ko gre za pomembna družbena in ekonomska vprašanja. Continue reading

(Večer) Minimalka

minimal

V ZDA približno trije milijoni in pol delavcev na uro zaslužijo največ sedem dolarjev in petindvajset centov, kolikor je minimalna zakonsko določena urna postavka. Ob normalnem štirideseturnem delovnem tednu na mesec prinesejo domov nekaj več kot 1000 dolarjev, v celem letu pa slabih 14.000 dolarjev. To je primerljivo z minimalno plačo v Sloveniji: nikakor ne zagotavlja pretiranega udobja, prej nasprotno. Ne sme nas torej presenetiti, če v ZDA, kjer sicer bruto družbeni produkt na prebivalca znaša približno 50.000 dolarjev, nihče ne skače od veselja, če mu delodajalec dodeli minimalno plačo.

Ampak ne bodimo malenkostni, trg delovne sile v ZDA šteje več kot 150 milijonov ljudi. Trije milijoni in pol res ne morejo pokvariti siceršnje slike blaginje. To bi bilo mogoče res, če ne bi več kot štirideset milijonov Američanov zaslužilo na uro manj kot deset dolarjev in pol. Dobra četrtina vseh za delo sposobnih Američanov v celem letu zasluži približno 20.000 dolarjev, kar je soliden zaslužek v Sloveniji, v Ameriki, ki ne pozna javnega zdravstva ali šolstva, pa nikakor ne…

(Mnenje je bilo 6. februarja objavljeno v Večeru, v celoti je dosegljivo tukaj.)

(metinalista.si) Vedno imam odprtih več knjig

books (Custom)

Ne morem se pohvaliti, da sem najbolj discipliniran bralec. Malokatero knjigo preberem od prve do zadnje strani, vedno imam odprtih več. Pravtako je večino časa nabor izrazito raznovrsten in obsega tako znanstvene knjige o ekonomiji, zunanji politiki in družbi kot tudi leposlovje. Kljub temu pa se v mojih rokah v zadnjem času najpogosteje znajdejo zapisi, ki odkrivajo drugačne plati Amerike (in sodobnega kapitalizma): revščino, diskriminacijo, nemoč. Vse od izbruha krize in selitve čez Atlantik so to teme, na katere sem veliko bolj pozoren, s svojim pisanjem za Večer jih skušam približati tudi bralcem v Sloveniji…

(Zeloten zapis o mojih bralnih navadah na Metini listi, spletni postaji za osebe širokih pogledov in aktivnega duha.)

(Večer) Eden za vse, vsi za nikogar

welcome

Letošnji prvi januar bo velikemu številu Američanov ostal v posebnem spominu. Po skoraj štirih letih priprav je namreč stopila v veljavo nova zakonodaja o zdravstvenem zavarovanju, sicer bolje poznana kot Obamacare. Dolga leta epskih političnih spopadov so postregla z izjemno kreativnim naborom teorij zarot. Tako naj bi nova zakonodaja vse Američane prisilila k vgradnji mikročipa, o tem, koga se sploh splača zdraviti, pa naj bi odslej odločali posebni “odbori za smrt”. čŒakanja je konec in Američani imajo končno tudi v praksi možnost preizkusiti do tega trenutka nedvomno najpomembnejši dosežek predsednika Obame. Tistih 48 milijonov izmed njih, ki do sedaj iz različnih razlogov niso bili zavarovani, bo imelo celo možnost prvič zadovoljno zaspati s podpisano pogodbo v predalu.

Glede na izjemnost trenutka se zdi na tej točki primerno omeniti vsaj nekaj osnovnih lastnosti zdravstvenega labirinta ZDA. Začnimo pri obsegu. Na letni ravni izdatki za zdravstvo znašajo več kot 2600 milijard dolarjev, kar predstavlja kar 17 odstotkov ameriškega BDP – bistveno več od devetodstotnega povprečja med članicami OECD. Za primerjavo, 2600 milijard dolarjev znaša celotni BDP Francije, ki ima – glej ga, zlomka – po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije najboljši zdravstveni sistem na svetu. Zatorej seveda ne preseneča, da vsak Američan v povprečju na letni ravni porabi skoraj trikrat več za zdravstvene storitve kot Francoz. Nekoliko bolj presenetljivo pa je, da to nikakor ne pomeni, da Američani v povprečju živijo dlje. Ne, Američani živijo leto in pol manj od povprečja OECD. Continue reading

(openDemocracy) The myth of American recovery

trapped (Medium)By conceding that growing inequality is the main challenge facing the US, President Barack Obama finally admitted last week that the much lauded “recovery” is a myth.

In recent months, not a single day has gone by without reports of America’s impressive bounce-back and strong GDP growth. Financial experts and TV hosts have been very eager to emphasize surging stock market indexes and what good this brings to the world’s largest economy. Talk show guests have been underlining the strength of US economic crisis management, while pointing their fingers at Europeans who are just muddling through. More often than not, leading European voices appeared to agree.

Who would blame them? The US annualized GDP growth has reached 2.8% in this year’s third quarter – quite impressive when compared with the comatose 0.1% registered by the Eurozone. On the market front, Twitter’s IPO in November was a success even to the casual observer: at the end of the first trading day the company’s valuation peaked at $30 billion. Buyers of its stocks could cash as much as 70% in profit if they sold just 24 hours later. So, if the economy is growing and the stock market is booming, surely the recovery must be unquestionably here!

Or is it? What does recovery stand for? Should we cheer GDP growth and stock market performance, or should we rather look at household earnings, job quality and levels of poverty? What does really count, abstract statistics or people’s incomes, jobs?…

Read the rest of the piece on openDemocracy.

(Večer) Mit o ameriškem okrevanju

 gave.up.smallZanimivo je poslušati in brati politike in komentatorje v Ameriki in Evropi, kako ameriško gospodarstvo uspešno okreva. Pogled od daleč zabriše marsikatere nevšečne kazalnike, da okrevanja dejansko ni.

Ne mine dan, da v ameriško časopisje ne bi zašel zapis o tem, kako bruto domači proizvod (BDP) raste in da je že davno presegel vrednost iz zloglasnega leta 2007, ko se je začela gospodarska kriza. Ne mine dan, da naslovnice finančnih spletnih strani in televizijske napovedi ne bi poudarjale naraščajočih vrednosti borznih indeksov. In ne mine dan, da ne bi gostje pogovornih oddaj poudarjali uspešnost ameriškega kriznega ukrepanja in s prstom kazali na evropsko obotavljanje. Res je, v pravkar zaklju-čenem tretjem četrtletju letošnjega leta je bila v ZDA 2,8-odstotna rast BDP na letni ravni. Podjetje, ki stoji za vedno bolj popularnim Twitterjem, je pred dnevi svoje delnice uvrstilo na borzo in v trenutku preseglo skupno vrednost 30 milijard ameriških dolarjev. Nekdo, ki je na dan prve izdaje kupil sveženj delnic, je lahko v 24 urah na svoj račun prenesel več kot 70-odstotni dobiček od takojšnje prodaje. Gospodarsko torej raste, vrednost delnic raste, okrevanje je očitno!

Ali pač? Kako naj danes, šest let po izbruhu krize v ZDA in pet let po skorajšnjem sesutju ameriškega finančnega sistema, ki sta (predvsem razviti) svet pahnila v gospodarsko krizo, sploh vrednotimo in dojemamo okrevanje?…

(Zapis je bil 16. novembra 2013 objavljen v Večeru, v celoti je dosegljiv tukaj)