(Delo) Izguba evropske nedolžnosti

trafficlightDokler bomo brez lastne vizije, nas nihče ne bo pripravljen poslušati.

Končno je slovenska komisarska saga končana. Sestavljanje ekipe novega predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja je bilo resda umeščeno v za Slovenijo neugoden čas predčasnih volitev in sestavljanja nove vlade, vendar je kljub temu verjetno le malokdo pričakoval, da bo iskanje naslednika Janezu Potočniku tako kruto razkrilo stanje duha v državi. A vrlina inteligentnih družb je, da tudi v slabem poiščejo dobro. Zato je nujno, da iz tokratne komisarske avanture izluščimo bistvene nauke, ki nam bodo pomagali bolje razumeti Evropsko unijo in našo vlogo v njej…

(Mnenje je bilo 25. oktobra objavljeno v Delu, v celoti je dosegljivo tukaj.)

(Delo) Evropski komisarji so politiki in ne tehnokrati

delo

Tina Kristan, Delo

Ljubljana – Vlada v odhodu bo še uradno začela razpravo o kandidatu za evropskega komisarja. Katera so ključna vprašanja, ki bi si jih morali ob tem zastaviti? O tem smo se pogovarjali s poznavalcem evropske politike Markom Bucikom.

Lahko se zgodi, da bo Slovenija predlagala tri imena za evropskega komisarja. Pametna ideja?

Ne nujno. Prvič zato, ker pri kadrovskih pogajanjih v ozadju vedno potekajo pogovori o več imenih. Prepričan sem, da ljudje okrog Junckerja ne poznajo samo enega morebitnega kandidata iz Slovenije, pa četudi do njih imena niso prispela iz Gregorčičeve. Drugič pa zato, ker bi s seznama nujno dva izšla kot poraženca in krog obtoževanj bi se nadaljeval. Le malokdo bi se bil pripravljen javno izpostaviti na takšnem seznamu, predvsem tisti, ki bi s »porazom« največ izgubili, torej najbolj kredibilni kandidati…

(Intervju je bil objavljen v Delu dne 24. julija 2014, dosegljiv je tukaj.)

(Delo) Evropska unija na razpotju

wood (Large)

Pred nami je odlična priložnost, da se politično odločanje o vsebini EU demokratizira in ideološko osvobodi.

Evropske volitve je zaradi specifičnosti okoliščin v vsaki izmed 28 držav Evropske unije težko združiti v eno samo zgodbo. Vseeno pa lahko izluščimo vsaj dve bistveni sporočili. Prvič, vzpon radikalnejših strank je izraz splošnega nezadovoljstva s tradicionalnimi strankami. Te niso odgovorne zgolj za sedanje gospodarske težave, ampak tudi za marginalizacijo dela volilnega telesa. Drugič, rezultat volitev nedvomno izraža tudi nelagodje volivcev zaradi sedanje ideološke usmeritve in delovanja EU, še toliko bolj pa zaradi njene pomanjkljive demokratizacije…

(Komentar je bil objavljen v Delu 5. junija 2014 in je dosegljiv tukaj.)

(Delo) Evropska unija je stvar notranje politike

delo

Prazna kampanja za evropske volitve ga ne moti, ga pa preseneča siceršnje neresno razumevanje Evrope. Sam, čeprav je proevropejec, na vzpon evroskepticizma gleda z optimizmom, saj bo to morda klasične stranke prisililo, da se približajo ljudem. Na to so pozabile, zato bodo na volitvah kaznovane.

Tina Kristan, Delo

Približuje se zaključek volilne kampanje. Ste jo opazili?

Neprijetno naključje je, da se evropske volitve odvijajo v času razpadanja vladne koalicije. To nedvomno vpliva na okolje, v katerem poteka kampanja. Čeprav ta tudi sicer ne bi bila radikalno drugačna. Preseneča me bolj to, da od volitev 2009 ni bil narejen nikakršen kvalitativni preskok, kvečjemu nasprotno: ne opažam bolje organiziranih strank, prav tako ne bolj vsebinske navzočnosti kandidatov v medijih. In to me najbolj skrbi.

Do volivcev neprijazno je tudi število kandidatnih list. Zaradi posameznikov, vključenih v povezovanje na tako imenovani liberalni sredini, je bilo že vnaprej jasno, da to ne bo delovalo. Po drugi strani je problematična odsotnost vsebine. Pred časom sem bral programe NSi-SLS, PS in SD. To so programi na petih straneh, ki so zelo slogansko oblikovani: želimo si bolj socialne, bolj podjetne Evrope. Poleg tega je večina enostavno povzetek programov evropskih političnih strank. Iz tega težko razberem, kaj bo Lojze Peterle zastopal v evropskem parlamentu, podobno je z drugimi kandidati. Lista Igorja Šoltesa, ki ji po javnomnenjskih raziskavah prav tako dobro kaže, programa sploh nima…

Kaže to na neodgovornost strank?

Bolj me skrbi, da se resne evropske politike ne dela tako. Tudi nacionalne se sicer ne, toda pri nacionalni lahko vsak dan spremljaš, kaj počnejo…

(Intervju je bil objavljen v Delu dne 19. maja 2014, v celoti je dosegljiv tukaj, izvirna povezava na spletno stran Dela pa tukaj.)

(openDemocracy) The European Union’s problem is substance, not narrative

ingredients

The hard fact that ‘pro-Europeans’ have to grasp is that for many people the EU is not at all that great. Quite the contrary, the EU imposes tough economic rules, yet gives little palpable in return.

The argument that Euroskepticism could be overcome by better ‘framing’PR techniques or a ‘new narrative’ appeals to many ‘pro-Europeans’. Its logic is simple: the EU does good things, but they are complex by nature and thus difficult to understand. Therefore, the solution surely lies in simplifying the language, engaging the skeptics on Twitter and carrying the day. Sadly, this belief reflects the pro-European elite’s failure to grasp the deeper reality of what shapes people’s perceptions and what the EU today does.

In fact, the EU’s problem is not the absence of a catchy narrative, but the presence of a rather unpopular substance. The lack of a positive narrative is only the most visible sign of the EU’s growing institutional and ideological tensions and this is what the pro-Europeans should really be worrying about, rather than decrying the lack of spin. Continue reading

(Razpotja) Evropska unija 21. stoletja

alaska.flag

V Bruslju sem preživel skoraj sedem let, a se kljub temu ob vsakem povratku počutim kot tujec. Nikakor ne zato, ker evropske prestolnice ne bi dovolj dobro poznal ali ker me tam ne bi pričakali številni prijatelji in nekdanji sodelavci. Ne, vedno znova me tudi še tako kratek obisk Bruslja jasno spomni na to, zakaj sem pred tremi leti odšel stran. Vedno težje sem namreč prenašal miopično zaprtost administrativno-političnega aparata EU, ki je razumevanje Evrope vse manj gradil na zdravem razumu in se vse bolj zapiral sam vase.

Zato me je vsak dan več, ki sem ga preživel v Bruslju, silil v vedno bolj kritično držo. Postajal sem vedno bolj ciničen do jezika, ki se ga poslužuje administracija EU, ko govori o državljanih namesto ljudeh, ko govori o potrošnikih namesto delavcih in o deležnikih namesto sogovornikih, partnerjih. Tisoči in tisoči strani strategij, reform, ciljev, ukrepov, benchmarkov, pogojev ipd. Tovrstni abstraktni, odtujeni jezik je postal zgolj simbolič-ni dokaz, da je »Bruselj« – kot sinonim za prostor evropskega zakonodajnega odločanja in vladanja – postajal vse bolj prizorišče bojev med dobro izurjenimi interesnimi skupinami, vse manj pa demokratični okvir, v katerem Evropejci uresničujejo svoje želje po boljšem jutri.

Continue reading

(Razpotja) Evropa med iskanjem identitete in izgradnjo prihodnosti

alaska.flagSodobna politična arhitektura Evrope je bila v veliki meri zgrajena na pogorišču vojn, ki so skozi stoletja za seboj puščala množice trupel, uničena življenja in razdejanje neslutenih razsežnosti. Dehumanizirana absurdnost avtokracij je svoje prebivalce v želji po prevladi nad sosednjimi narodi pošiljala v morilske pohode tako rekoč brez prestanka. Vojna je bila za staro celino stanje normalnosti, obdobja miru so bila zgolj začasna prekinitev…

(Članek je bil maja objavljen v reviji Razpotja, v celoti je dosegljiv tukaj.)

(Večer) 2013 – evrski finale

m4s0n501

flyflyNe glede na to, kaj si mislimo o ciprskem ekonomskem modelu, ki se je dolga leta napajal s prilivi tujega kapitala, tudi tistega sumljivega izvora, je bilo “reševanje” Cipra sramota za vodstvo skupne valute. Nočna srečanja, prikrivanje podrobnosti, nejasni sklepi, nasprotujoče si izjave, predvsem pa dopustitev možnosti, da znotraj evrskega območja depoziti varčevalcev, za katere so uzakonjene garancije držav, niso več nedotakljivi, so glavni razlogi za skrb. Vendar nas mora še bolj skrbeti dejstvo, da tudi po več kot štirih letih od izbruha gospodarske in finančne krize vodstvo EU in evroobmočja vedno znova išče improvizirane rešitve, ki ne načenjajo zgolj zaupanja zloglasnih mednarodnih finančnih trgov, temveč tudi evropskih državljanov.

Evropska skupna valuta je bila osnovana kot politični projekt, kljub temu da se o njej veliko bolj pogosto govori kot o zgolj ekonomskem okviru. Sedanja kriza je pokazala, da se dobronamerne želje na žalost niso uresničile. Medtem ko je monetarna politika Evropske centralne banke, povsem pričakovano, sledila predvsem napredovanju največjega gospodarstva znotraj evroobmočja, to je Nemčije, so gospodarstva na jugu EU v primerjavi s severom počasi, a vztrajno nazadovala. Dodatno (poceni) zadolževanje, tako zasebno kot javno, je dolgo časa to še zmoglo prikrivati, izbruh krize pa je razkril nevzdržnost dotedanjih trendov. Nadaljevanje je dobro znano vsem. Do sedaj je pet držav evroobmočja že bilo prisiljenih zaprositi za pomoč pri reševanju nastalih neravnovesij, nikakor ne moremo izključiti, da se v naslednjem obdobju seznam ne bo podaljšal. Ob tem gospodarski indikatorji z redkimi izjemami kažejo, da se razmere ne izboljšujejo, kvečjemu nasprotno. Nujno si moramo zato zastaviti vprašanje, ali je sedanja pot reševanja krize pravilna in edina možna. Pri iskanju odgovora nam bosta v pomoč dva najverjetnejša scenarija za postciprsko obdobje. Pri obeh bo veliko bolj pomembno vlogo od finančnega fetišizma, ki smo mu bili priča v zadnjih letih, odigrala politika. Continue reading

(EurActiv) EU between a rock and a hard place

The EU has undoubtedly gone through tumultuous times over the last three years. Because of an unprecedented economic crisis, its leaders have been challenged both by stabilising their own economies, as well as by assisting those states facing financial collapse.

Truth be told, the functioning of the eurozone in particular has been subject to some significant upgrades that have improved the dysfunctional monetary union. Most importantly, the EU has so far held together.

Despite often justified criticism, it managed to pull together a level of solidarity among member states that has ensured no country has been left behind.

However, behind this headlines summary, we can observe with increased concern that little attention is paid to a more fundamental shift within the EU. Continue reading