(Delo) Bolj kot za Britanijo me skrbi za EU

Pred nami je turbulentno obdobje iskanja novega ravnotežja znotraj EU.

Današnja odločitev Velike Britanije, da zapusti EU, bo imela nedvomno resne posledice. V prvi vrsti seveda za Veliko Britanijo samo: pričakujemo lahko ponovne zahteve Škotske za odcepitev, otoško gospodarstvo bo nedvomno utrpelo močan udarec, sledilo bo obdobje politične nestabilnosti, vladavine ekstremov. V negotovosti pa bo seveda vsaj še nekaj časa tudi prihodnja oblika odnosov med Združenim kraljestvom in EU.

Kljub vsemu pa bo reševanje težav v Veliki Britaniji potekalo znotraj dokaj ustaljenih okvirov parlamentarne demokracije z dolgo tradicijo, ki je že preživela težke preizkušnje. Veliko bolj me skrbi za EU. Za prihodnost slednje je namreč referendumska odločitev Britancev, ki je še eden v seriji izjemnih udarcev evropskemu integriranju, lahko zelo nevarna, saj bo ohranjanje enotnosti preostalih 27 članic tako rekoč nemogoče. Čeprav seveda ne gre posploševati in primerjati Velike Britanije z Nizozemsko, Francijo ali drugimi državami, kjer je porast evroskepticizma najbolj očiten, bi bilo naivno pričakovati, da novih zahtev, podobnih britanskim, ne bo…

(Zapis je bil objavljen 24. junija 2016 v Delu in je v celoti dostopen tukaj.)

(Delo) Bucik: Juncker premierke v odhodu ne more ne povabiti na pogovor

Poznavalec evropske politike Marko Bucik pogreša pogovor o primernem področju za evropskega komisarja.

Tina Kristan, Ozadja Delo

Ljubljana. Zaradi protokola, pritiskov in dejstva, da sta druga dva predlagana kandidata nižje po rangu, predsednik evropske komisije skoraj ne more ne povabiti Alenke Bratušek na pogovor, ne glede na to, kakšne načrte ima z njo, je prepričan poznavalec evropske politike Marko Bucik.

Toda zgodba o imenovanju evropskega komisarja, ki prihaja iz Slovenije, s tem še ni končana. Včerajšnja uradna informacija, da je predsednik Jean-Claude Juncker na pogovor povabil le Alenko Bratušek, ne pa tudi drugih dveh kandidatov, Tanje Fajon in Karla Erjavca, po mnenju Marka Bucika verjetno napoveduje, da bo Bratuškova, če bo pogovor opravila korektno, izbrana in poslana na zaslišanje pred evropski parlament, kjer pa je postopek manj predvidljiv…(povezava na Delo.si)

 

(Delo) Evropska unija na razpotju

wood (Large)

Pred nami je odlična priložnost, da se politično odločanje o vsebini EU demokratizira in ideološko osvobodi.

Evropske volitve je zaradi specifičnosti okoliščin v vsaki izmed 28 držav Evropske unije težko združiti v eno samo zgodbo. Vseeno pa lahko izluščimo vsaj dve bistveni sporočili. Prvič, vzpon radikalnejših strank je izraz splošnega nezadovoljstva s tradicionalnimi strankami. Te niso odgovorne zgolj za sedanje gospodarske težave, ampak tudi za marginalizacijo dela volilnega telesa. Drugič, rezultat volitev nedvomno izraža tudi nelagodje volivcev zaradi sedanje ideološke usmeritve in delovanja EU, še toliko bolj pa zaradi njene pomanjkljive demokratizacije…

(Komentar je bil objavljen v Delu 5. junija 2014 in je dosegljiv tukaj.)

(Delo) Evropska unija je stvar notranje politike

delo

Prazna kampanja za evropske volitve ga ne moti, ga pa preseneča siceršnje neresno razumevanje Evrope. Sam, čeprav je proevropejec, na vzpon evroskepticizma gleda z optimizmom, saj bo to morda klasične stranke prisililo, da se približajo ljudem. Na to so pozabile, zato bodo na volitvah kaznovane.

Tina Kristan, Delo

Približuje se zaključek volilne kampanje. Ste jo opazili?

Neprijetno naključje je, da se evropske volitve odvijajo v času razpadanja vladne koalicije. To nedvomno vpliva na okolje, v katerem poteka kampanja. Čeprav ta tudi sicer ne bi bila radikalno drugačna. Preseneča me bolj to, da od volitev 2009 ni bil narejen nikakršen kvalitativni preskok, kvečjemu nasprotno: ne opažam bolje organiziranih strank, prav tako ne bolj vsebinske navzočnosti kandidatov v medijih. In to me najbolj skrbi.

Do volivcev neprijazno je tudi število kandidatnih list. Zaradi posameznikov, vključenih v povezovanje na tako imenovani liberalni sredini, je bilo že vnaprej jasno, da to ne bo delovalo. Po drugi strani je problematična odsotnost vsebine. Pred časom sem bral programe NSi-SLS, PS in SD. To so programi na petih straneh, ki so zelo slogansko oblikovani: želimo si bolj socialne, bolj podjetne Evrope. Poleg tega je večina enostavno povzetek programov evropskih političnih strank. Iz tega težko razberem, kaj bo Lojze Peterle zastopal v evropskem parlamentu, podobno je z drugimi kandidati. Lista Igorja Šoltesa, ki ji po javnomnenjskih raziskavah prav tako dobro kaže, programa sploh nima…

Kaže to na neodgovornost strank?

Bolj me skrbi, da se resne evropske politike ne dela tako. Tudi nacionalne se sicer ne, toda pri nacionalni lahko vsak dan spremljaš, kaj počnejo…

(Intervju je bil objavljen v Delu dne 19. maja 2014, v celoti je dosegljiv tukaj, izvirna povezava na spletno stran Dela pa tukaj.)

(Razpotja) Evropska unija 21. stoletja

alaska.flag

V Bruslju sem preživel skoraj sedem let, a se kljub temu ob vsakem povratku počutim kot tujec. Nikakor ne zato, ker evropske prestolnice ne bi dovolj dobro poznal ali ker me tam ne bi pričakali številni prijatelji in nekdanji sodelavci. Ne, vedno znova me tudi še tako kratek obisk Bruslja jasno spomni na to, zakaj sem pred tremi leti odšel stran. Vedno težje sem namreč prenašal miopično zaprtost administrativno-političnega aparata EU, ki je razumevanje Evrope vse manj gradil na zdravem razumu in se vse bolj zapiral sam vase.

Zato me je vsak dan več, ki sem ga preživel v Bruslju, silil v vedno bolj kritično držo. Postajal sem vedno bolj ciničen do jezika, ki se ga poslužuje administracija EU, ko govori o državljanih namesto ljudeh, ko govori o potrošnikih namesto delavcih in o deležnikih namesto sogovornikih, partnerjih. Tisoči in tisoči strani strategij, reform, ciljev, ukrepov, benchmarkov, pogojev ipd. Tovrstni abstraktni, odtujeni jezik je postal zgolj simbolični dokaz, da je »Bruselj« – kot sinonim za prostor evropskega zakonodajnega odločanja in vladanja – postal vse bolj prizorišče bojev med dobro izurjenimi interesnimi skupinami, vse manj pa demokratični okvir, v katerem Evropejci uresničujejo svoje želje po boljšem jutri.

Continue reading

(Večer) Velika praznina med ekstremoma

2 (Custom)Kako to, da v petih letih krize niti ena skupina, recimo profesorjev ekonomije, ni združila moči in sestavila predloga za izravnavo proračuna ali nabora ukrepov za gospodarski zagon?

Slovenska javnost je novico, da se finančni minister Uroš čŒufer znova podaja v tujino prodajati državne obveznice, sprejela z določeno mero nelagodja. Po eni strani je to seveda pričakovano in upravičeno, saj se je javni dolg Slovenije v zadnjih desetih letih več kot potrojil; iz sedmih milijard evrov leta 2004 je narasel na sedanjih 25 milijard. Tako strmemu porastu težko najdemo primerjavo med državami EU.

Po drugi strani pa je tudi že prišel čas, ko se moramo osredotočiti na res bistvena vprašanja javnofinančnih težav in dilem Slovenije, ki na žalost pogosto ostajajo neodgovorjena. Glede na to, kakšne zlorabe v vodenju državnih podjetij, države in njenih podsistemov je razkrila sedanja gospodarska kriza, slovenska javnost še kako potrebuje poglobljeno razpravo o načinu vladanja, vodenju javnih financ in upravljanju državnega premoženja. A pri tem je treba pokazati določeno mero zrelosti in odgovornosti, predvsem pa ločiti zrnje od plev. Primer sedanjih ugibanj o potovanjih ministra, obrestnih merah in donosnosti državnih obveznic je odlično izhodišče za razmislek o poraznem stanju javne razprave, ko gre za pomembna družbena in ekonomska vprašanja. Continue reading

(metinalista.si) Vedno imam odprtih več knjig

books (Custom)

Ne morem se pohvaliti, da sem najbolj discipliniran bralec. Malokatero knjigo preberem od prve do zadnje strani, vedno imam odprtih več. Pravtako je večino časa nabor izrazito raznovrsten in obsega tako znanstvene knjige o ekonomiji, zunanji politiki in družbi kot tudi leposlovje. Kljub temu pa se v mojih rokah v zadnjem času najpogosteje znajdejo zapisi, ki odkrivajo drugačne plati Amerike (in sodobnega kapitalizma): revščino, diskriminacijo, nemoč. Vse od izbruha krize in selitve čez Atlantik so to teme, na katere sem veliko bolj pozoren, s svojim pisanjem za Večer jih skušam približati tudi bralcem v Sloveniji…

(Zeloten zapis o mojih bralnih navadah na Metini listi, spletni postaji za osebe širokih pogledov in aktivnega duha.)

(Večer) Eden za vse, vsi za nikogar

welcome

Letošnji prvi januar bo velikemu številu Američanov ostal v posebnem spominu. Po skoraj štirih letih priprav je namreč stopila v veljavo nova zakonodaja o zdravstvenem zavarovanju, sicer bolje poznana kot Obamacare. Dolga leta epskih političnih spopadov so postregla z izjemno kreativnim naborom teorij zarot. Tako naj bi nova zakonodaja vse Američane prisilila k vgradnji mikročipa, o tem, koga se sploh splača zdraviti, pa naj bi odslej odločali posebni “odbori za smrt”. čŒakanja je konec in Američani imajo končno tudi v praksi možnost preizkusiti do tega trenutka nedvomno najpomembnejši dosežek predsednika Obame. Tistih 48 milijonov izmed njih, ki do sedaj iz različnih razlogov niso bili zavarovani, bo imelo celo možnost prvič zadovoljno zaspati s podpisano pogodbo v predalu.

Glede na izjemnost trenutka se zdi na tej točki primerno omeniti vsaj nekaj osnovnih lastnosti zdravstvenega labirinta ZDA. Začnimo pri obsegu. Na letni ravni izdatki za zdravstvo znašajo več kot 2600 milijard dolarjev, kar predstavlja kar 17 odstotkov ameriškega BDP – bistveno več od devetodstotnega povprečja med članicami OECD. Za primerjavo, 2600 milijard dolarjev znaša celotni BDP Francije, ki ima – glej ga, zlomka – po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije najboljši zdravstveni sistem na svetu. Zatorej seveda ne preseneča, da vsak Američan v povprečju na letni ravni porabi skoraj trikrat več za zdravstvene storitve kot Francoz. Nekoliko bolj presenetljivo pa je, da to nikakor ne pomeni, da Američani v povprečju živijo dlje. Ne, Američani živijo leto in pol manj od povprečja OECD. Continue reading

(openDemocracy) The myth of American recovery

trapped (Medium)By conceding that growing inequality is the main challenge facing the US, President Barack Obama finally admitted last week that the much lauded “recovery” is a myth.

In recent months, not a single day has gone by without reports of America’s impressive bounce-back and strong GDP growth. Financial experts and TV hosts have been very eager to emphasize surging stock market indexes and what good this brings to the world’s largest economy. Talk show guests have been underlining the strength of US economic crisis management, while pointing their fingers at Europeans who are just muddling through. More often than not, leading European voices appeared to agree.

Who would blame them? The US annualized GDP growth has reached 2.8% in this year’s third quarter – quite impressive when compared with the comatose 0.1% registered by the Eurozone. On the market front, Twitter’s IPO in November was a success even to the casual observer: at the end of the first trading day the company’s valuation peaked at $30 billion. Buyers of its stocks could cash as much as 70% in profit if they sold just 24 hours later. So, if the economy is growing and the stock market is booming, surely the recovery must be unquestionably here!

Or is it? What does recovery stand for? Should we cheer GDP growth and stock market performance, or should we rather look at household earnings, job quality and levels of poverty? What does really count, abstract statistics or people’s incomes, jobs?…

Read the rest of the piece on openDemocracy.

(Večer) Nedotakljivi

skyline4 (Medium)Mamilarska vojna na severu Mehike je v zadnjih letih zahtevala življenje več kot 60 tisoč ljudi. Zgodbe o množičnih pobojih, ugrabitvah, grožnjah še naprej pretresajo, poslovanje mamilarskih kartelov pa cveti.

Ameriška administracija ocenjuje, da se letno samo od prodaje drog v ZDA v njeno južno sosedo pretihotapi več kot 20 milijard dolarjev. Ta izjemna količina zelenih bankovcev seveda ne ostane skrita v nogavicah. Del gotovine se porabi za kritje stroškov delovanja kartelov, del se prečisti z večjimi nakupi, predvsem nepremičnin v turističnih središčih Latinske Amerike, kjer poslovanje z velikimi vsotami zelencev ni tako nevsakdanje. Del gotovine pa prek serije večjih in manjših pologov pristane na računih mehiških bank. Ena izmed njih je bila do nedavnega tudi britanska HSBC, po večini kazalcev še vedno druga največja banka na svetu, ki ima v svoji konsolidirani bilanci kar 2600 milijard dolarjev sredstev.  Continue reading