(Razpotja) Evropska unija 21. stoletja

alaska.flag

V Bruslju sem preživel skoraj sedem let, a se kljub temu ob vsakem povratku počutim kot tujec. Nikakor ne zato, ker evropske prestolnice ne bi dovolj dobro poznal ali ker me tam ne bi pričakali številni prijatelji in nekdanji sodelavci. Ne, vedno znova me tudi še tako kratek obisk Bruslja jasno spomni na to, zakaj sem pred tremi leti odšel stran. Vedno težje sem namreč prenašal miopično zaprtost administrativno-političnega aparata EU, ki je razumevanje Evrope vse manj gradil na zdravem razumu in se vse bolj zapiral sam vase.

Zato me je vsak dan več, ki sem ga preživel v Bruslju, silil v vedno bolj kritično držo. Postajal sem vedno bolj ciničen do jezika, ki se ga poslužuje administracija EU, ko govori o državljanih namesto ljudeh, ko govori o potrošnikih namesto delavcih in o deležnikih namesto sogovornikih, partnerjih. Tisoči in tisoči strani strategij, reform, ciljev, ukrepov, benchmarkov, pogojev ipd. Tovrstni abstraktni, odtujeni jezik je postal zgolj simbolič-ni dokaz, da je »Bruselj« – kot sinonim za prostor evropskega zakonodajnega odločanja in vladanja – postajal vse bolj prizorišče bojev med dobro izurjenimi interesnimi skupinami, vse manj pa demokratični okvir, v katerem Evropejci uresničujejo svoje želje po boljšem jutri.

Continue reading

(Večer) Velika praznina med ekstremoma

2 (Custom)Kako to, da v petih letih krize niti ena skupina, recimo profesorjev ekonomije, ni združila moči in sestavila predloga za izravnavo proračuna ali nabora ukrepov za gospodarski zagon?

Slovenska javnost je novico, da se finančni minister Uroš Čufer znova podaja v tujino prodajati državne obveznice, sprejela z določeno mero nelagodja. Po eni strani je to seveda pričakovano in upravičeno, saj se je javni dolg Slovenije v zadnjih desetih letih več kot potrojil; iz sedmih milijard evrov leta 2004 je narasel na sedanjih 25 milijard. Tako strmemu porastu težko najdemo primerjavo med državami EU.

Po drugi strani pa je tudi že prišel čas, ko se moramo osredotočiti na res bistvena vprašanja javnofinančnih težav in dilem Slovenije, ki na žalost pogosto ostajajo neodgovorjena. Glede na to, kakšne zlorabe v vodenju državnih podjetij, države in njenih podsistemov je razkrila sedanja gospodarska kriza, slovenska javnost še kako potrebuje poglobljeno razpravo o načinu vladanja, vodenju javnih financ in upravljanju državnega premoženja. A pri tem je treba pokazati določeno mero zrelosti in odgovornosti, predvsem pa ločiti zrnje od plev. Primer sedanjih ugibanj o potovanjih ministra, obrestnih merah in donosnosti državnih obveznic je odlično izhodišče za razmislek o poraznem stanju javne razprave, ko gre za pomembna družbena in ekonomska vprašanja. Continue reading

(metinalista.si) Vedno imam odprtih več knjig

books (Custom)

Ne morem se pohvaliti, da sem najbolj discipliniran bralec. Malokatero knjigo preberem od prve do zadnje strani, vedno imam odprtih več. Pravtako je večino časa nabor izrazito raznovrsten in obsega tako znanstvene knjige o ekonomiji, zunanji politiki in družbi kot tudi leposlovje. Kljub temu pa se v mojih rokah v zadnjem času najpogosteje znajdejo zapisi, ki odkrivajo drugačne plati Amerike (in sodobnega kapitalizma): revščino, diskriminacijo, nemoč. Vse od izbruha krize in selitve čez Atlantik so to teme, na katere sem veliko bolj pozoren, s svojim pisanjem za Večer jih skušam približati tudi bralcem v Sloveniji…

(Zeloten zapis o mojih bralnih navadah na Metini listi, spletni postaji za osebe širokih pogledov in aktivnega duha.)

(Večer) Eden za vse, vsi za nikogar

welcome

Letošnji prvi januar bo velikemu številu Američanov ostal v posebnem spominu. Po skoraj štirih letih priprav je namreč stopila v veljavo nova zakonodaja o zdravstvenem zavarovanju, sicer bolje poznana kot Obamacare. Dolga leta epskih političnih spopadov so postregla z izjemno kreativnim naborom teorij zarot. Tako naj bi nova zakonodaja vse Američane prisilila k vgradnji mikročipa, o tem, koga se sploh splača zdraviti, pa naj bi odslej odločali posebni “odbori za smrt”. Čakanja je konec in Američani imajo končno tudi v praksi možnost preizkusiti do tega trenutka nedvomno najpomembnejši dosežek predsednika Obame. Tistih 48 milijonov izmed njih, ki do sedaj iz različnih razlogov niso bili zavarovani, bo imelo celo možnost prvič zadovoljno zaspati s podpisano pogodbo v predalu.

Glede na izjemnost trenutka se zdi na tej točki primerno omeniti vsaj nekaj osnovnih lastnosti zdravstvenega labirinta ZDA. Začnimo pri obsegu. Na letni ravni izdatki za zdravstvo znašajo več kot 2600 milijard dolarjev, kar predstavlja kar 17 odstotkov ameriškega BDP – bistveno več od devetodstotnega povprečja med članicami OECD. Za primerjavo, 2600 milijard dolarjev znaša celotni BDP Francije, ki ima – glej ga, zlomka – po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije najboljši zdravstveni sistem na svetu. Zatorej seveda ne preseneča, da vsak Američan v povprečju na letni ravni porabi skoraj trikrat več za zdravstvene storitve kot Francoz. Nekoliko bolj presenetljivo pa je, da to nikakor ne pomeni, da Američani v povprečju živijo dlje. Ne, Američani živijo leto in pol manj od povprečja OECD. Continue reading

(openDemocracy) The myth of American recovery

trapped (Medium)By conceding that growing inequality is the main challenge facing the US, President Barack Obama finally admitted last week that the much lauded “recovery” is a myth.

In recent months, not a single day has gone by without reports of America’s impressive bounce-back and strong GDP growth. Financial experts and TV hosts have been very eager to emphasize surging stock market indexes and what good this brings to the world’s largest economy. Talk show guests have been underlining the strength of US economic crisis management, while pointing their fingers at Europeans who are just muddling through. More often than not, leading European voices appeared to agree.

Who would blame them? The US annualized GDP growth has reached 2.8% in this year’s third quarter – quite impressive when compared with the comatose 0.1% registered by the Eurozone. On the market front, Twitter’s IPO in November was a success even to the casual observer: at the end of the first trading day the company’s valuation peaked at $30 billion. Buyers of its stocks could cash as much as 70% in profit if they sold just 24 hours later. So, if the economy is growing and the stock market is booming, surely the recovery must be unquestionably here!

Or is it? What does recovery stand for? Should we cheer GDP growth and stock market performance, or should we rather look at household earnings, job quality and levels of poverty? What does really count, abstract statistics or people’s incomes, jobs?…

Read the rest of the piece on openDemocracy.

(Večer) Nedotakljivi

skyline4 (Medium)Mamilarska vojna na severu Mehike je v zadnjih letih zahtevala življenje več kot 60 tisoč ljudi. Zgodbe o množičnih pobojih, ugrabitvah, grožnjah še naprej pretresajo, poslovanje mamilarskih kartelov pa cveti.

Ameriška administracija ocenjuje, da se letno samo od prodaje drog v ZDA v njeno južno sosedo pretihotapi več kot 20 milijard dolarjev. Ta izjemna količina zelenih bankovcev seveda ne ostane skrita v nogavicah. Del gotovine se porabi za kritje stroškov delovanja kartelov, del se prečisti z večjimi nakupi, predvsem nepremičnin v turističnih središčih Latinske Amerike, kjer poslovanje z velikimi vsotami zelencev ni tako nevsakdanje. Del gotovine pa prek serije večjih in manjših pologov pristane na računih mehiških bank. Ena izmed njih je bila do nedavnega tudi britanska HSBC, po večini kazalcev še vedno druga največja banka na svetu, ki ima v svoji konsolidirani bilanci kar 2600 milijard dolarjev sredstev.  Continue reading

(Večer) Sanjsko orožje generalov

globe.ponderingVojaki držav, ki bodo posedovale brezpilotna letala, bodo vedno bolj zgolj upravitelji računalniških sistemov, ki s pritiskom na gumb nekje na drugi polovici sveta povzročijo razdejanje in smrt, sami pa po zaključku delovnega dne odidejo domov v objem najbližjih.

Teroristični napad na Svetovni trgovinski center v New Yorku 11. septembra 2001 je odločno zazna-moval tako globalno varnostno sliko kot tudi ameriško zunanjo in obrambno politiko. Boj proti terorizmu, ki je do takrat večinoma potekal v ozadju in le redko zašel na televizijske zaslone in časopisne naslovnice, je postal vseobsegajoča vojna.

Ameriška vojska z zavezniki se je kmalu po tragičnem sesutju dvojčkov v središču Manhattna podala v Afganistan na lov za domnevnimi arhitekti napadov. Za širšo javnost sta Al Kaida in njen voditelj Osama bin Laden šele takrat postala sinonim za zlo moderne dobe, v kateri razpršene celice religioznih skrajnežev, združene v širše teroristično gibanje, lahko pomenijo resno grožnjo za varnost in celo obstoj posameznih držav. Vzpon Al Kaide in njena vpletenost v napade v Madridu leta 2004 ter Londonu leta 2005 sta dokončno potrdila prehod v obdobje novih varnostnih groženj, v katerem izolirani smrto-nosni napadi nedržavnih akterjev počasi, a vztrajno nadomeščajo
klasične meddržavne konflikte. Tovrsten radikalen odmik od ustaljenih okvirjev konceptov vojskovanja je zahteval korenit razmislek o primernosti obstoječih obrambnih strategij in sredstev.

Dodatno je k streznitvi prispeval potek vojn v Afganistanu in Iraku. Kljub tamkajšnji vojaški premoči ZDA in njihovih zaveznikov je namreč postalo očitno, da niti najbolje opremljene in organizirane vojske sveta niso kos oboroženim skrajnežem, ki uporabljajo nekonvencionalna bojna sredstva in se urijo na težko dostopnih območjih, kjer osrednje oblasti držav nimajo nadzora. Pozornost vojaških strategov se je tako preusmerila na iskanje primernega orožja, ki bi omejilo visoke vojaške izgube, znižalo stopnjo žrtev med civilisti ter bistveno načelo operativno moč prostorsko razpršenih terorističnih celic. Brezpilotna letala, bolj znana kot “troti” (ang. drones), ki so jih do tedaj večinoma uporabljali za zbiranje obveščevalnih in vremenskih podatkov, so se zdela najboljši odgovor…

(Članek je bil 2. marca 2013 objavljen v Večerovi prilogi V Soboto, v celoti pa je dosegljiv tukaj.)

 

(Večer) Proračunska bitka v ZDA

fexitKonec lanskega leta je svetovna javnost zaskrbljeno spremljala pogajanja v ameriškem Kongresu o preprečitvi zdrsa v tako imenovani fiskalni prepad, ki bi v enem zamahu bistveno skrčil zvezni proračun ter dvignil davčne stopnje. Takratna epizoda iz serije neprestanih spopadov, ki postajajo stalnica ameriške politike, se je končala “pet minut čez dvanajsto”, ko je kljub vsemu prevladalo spoznanje, da bi tako nenaden in grob poseg v javne finance lahko ogrozil okrevanje ameriškega gospodarstva.

Vendar je bil januarski kompromis zgolj začasna rešitev. S 1. marcem namreč začne veljati predhodni dogovor o avtomatičnih proračunskih rezih, med tukajšnjimi opazovalci poimenovanih sekvester, ki naj bi izdatke zvezne vlade samo letos znižal za 85 milijard dolarjev, v naslednjih desetih letih pa za kar 1200 milijard. Na najhujši udarec se intenzivno pripravlja Pentagon, ki mora hitro najti 600 milijard prihrankov. V luči dejstva, da se nezadržno približuje tudi 18. maj, ko se izteče začasna odobritev dodatnega zadolževanja, zaradi česar se bodo ZDA ponovno znašle tik pred razglasitvijo bankrota, je predsednik Barack Obama začetek svojega drugega mandata slikovito označil za “javno-finančno krizno upravljanje”. Tako republikanci kot demokrati v Kongresu namreč ne kažejo znakov popuščanja, doseganje smiselnih in premišljenih kompromisov pa postaja vse težje…

(Članek je bil 9. februarja 2013 objavljen v Večeru, v celoti pa je dosegljiv tukaj.)

(OpenDemocracy) Slovenia in turmoil

In the last months, a wave of protest and anger has swept through Slovenia, as thousands of people challenge the corrupt and out-of-touch political elite of a country that was once considered the wunderkind of democratic transition in the region.

Slovenia is currently sailing the roughest seas since it gained independence more than twenty years ago. The country that was once considered a wunderkind of democratic transition in Central and Eastern Europe, registering solid economic growth and political stability, joining the European Union (EU) and NATO in 2004, adopting the Euro in 2007, is now enmeshed in a political paralysis of significant proportion, with no clear end in sight.

Before the crisis hit Europe’s economy, Slovenia had already confidently climbed the ladder and reached 91 percent of the average GDP per capita in the EU. Things were good. Unemployment was at historically lowest levels, just above 6 percent, prosperity was tangible. Shopping malls were full, real estate prices booming, the average car on the street was a solid German Volkswagen. A kind of Slovenian Dream was there, for everyone. Then reality hit. Continue reading

(Večer) Odhod rokovske zvezdnice diplomacije

Danes bo Hillary Rodham Clinton izpraznila svojo pisarno na ameriškem zunanjem ministrstvu oziroma State Departmentu, vanjo pa se bo vselil John Kerry, ki je bil v senatu potrjen za njenega naslednika. Z vrha ameriške zunanje politike se Clintonova umika na vrhuncu svoje priljubljenosti. Po zadnji javnomnenjski raziskavi televizijske mreže NBC in časopisa Wall Street Journal njen mandat pozitivno ocenjuje kar 69 odstotkov vprašanih, med njimi tudi 41 odstotkov tistih, ki so se opredelili za republikance. V zadnjih desetletjih se je z višjo stopnjo priljubljenosti ob slovesu lahko pohvalil zgolj Colin Powell, ki je služboval v nedvomno bolj kon-troverznem prvem mandatu Georgea W. Busha.

Hillary je svojevrsten fenomen ameriške politike. V najvišjih ameriških političnih krogih se je prvič pojavila že konec sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot soproga Billa Clintona, takrat še guvernerja zvezne države Arkansas. Širši svetovni javnosti je postala znana slabih dvajset let kasneje, ko je kot prva dama ZDA stoično prenašala politični linč svojega moža, ki se je zapletel v zunajzakonsko razmerje s pripravnico Monico Lewinsky. Le malokdo zunaj njenega ozkega kroga zaupnikov je takrat pričakoval, da bo kmalu po odhodu svojega moža iz prvih vrst ameriške politike tudi sama postala “težkokategornica” na washingtonskem političnem parketu. Leta 2001 je bila izvoljena za senatorko zvezne države New York, sedem let kasneje pa je šele po dolgotrajnem in ostrem spopadu z Barackom Obamomorala priznati poraz v boju za predsedniško nominacijo de-mokratske stranke. Veliko poznavalcev je bilo takrat prepričanih, da bi lahko predsedniško vlogo opravila bolje kot Obama. Ta jo je, na presenečenje mnogih in kljub medsebojnemu antagonizmu, kasneje povabil v svojo ekipo. Continue reading