(Večer) S premoženjem, ki ga odplakne zlom noge

fergusonAmerika za nekdanje sužnje ni imela ne časa ne denarja.

St. Louis je v marsičem obraz sodobne Amerike. Malodane vsa urbana središča med dvema obalama - še posebno tista na ameriškem Srednjem zahodu – in tisti njihovi prebivalci, ki se v zadnjih petdesetih letih (še) niso odselili, se soočajo s težkimi posledicami deindustrializacije in z njo povezano brezposelnostjo, revščino in urbanim razkrojem. Demografski podatki so neusmiljeni. St. Louis je imel leta 1950 več kot 850 tisoč prebivalcev, danes jih tam vztraja še približno 320 tisoč. Vzporedno z odseljevanjem se je utrjevala rasna poseljenost posameznih predelov mesta in St. Louis je danes eno najbolj segregiranih urbanih središč v ZDA. Višje na lestvici takoimenovane črno-bele delitve so se leta 2010 uvrstili zgolj Detroit, Milwaukee, New York, Newark, Chicago, Philadelphia, Miami in Cleveland.

Del temnopoltega severa je tudi predmestje Ferguson, ki je pred nekaj tedni v tragičnih okoliščinah pristalo pod žarometi svetovne javnosti. 9. avgusta je namreč belopolti policist Darren Wilson sredi belega dne s šestimi streli ubil temnopoltega 18-letnika Michaela Browna in s tem povzročil najhujše rasne izgrede v ZDA po tistih v Los Angelesu leta 1992, ki so sledili oprostitvi štirih policistov, vpletenih v brutalni pretep temnopoltega Rodneyja Kinga. Čeprav okoliščine za zdaj ostajajo nepojasnjene, je na prvi pogled hladnokrvna usmrtitev neoboroženega Browna znova odprla razpravo o rasnih odnosih med temnopoltimi in belopoltimi prebivalci Amerike…

(Članek je bil 30. avgusta 2014 objavljen v Večerovi prilogi V soboto, v celoti je dosegljiv tukaj.)

(Večer) Minimalka

minimal

V ZDA približno trije milijoni in pol delavcev na uro zaslužijo največ sedem dolarjev in petindvajset centov, kolikor je minimalna zakonsko določena urna postavka. Ob normalnem štirideseturnem delovnem tednu na mesec prinesejo domov nekaj več kot 1000 dolarjev, v celem letu pa slabih 14.000 dolarjev. To je primerljivo z minimalno plačo v Sloveniji: nikakor ne zagotavlja pretiranega udobja, prej nasprotno. Ne sme nas torej presenetiti, če v ZDA, kjer sicer bruto družbeni produkt na prebivalca znaša približno 50.000 dolarjev, nihče ne skače od veselja, če mu delodajalec dodeli minimalno plačo.

Ampak ne bodimo malenkostni, trg delovne sile v ZDA šteje več kot 150 milijonov ljudi. Trije milijoni in pol res ne morejo pokvariti siceršnje slike blaginje. To bi bilo mogoče res, če ne bi več kot štirideset milijonov Američanov zaslužilo na uro manj kot deset dolarjev in pol. Dobra četrtina vseh za delo sposobnih Američanov v celem letu zasluži približno 20.000 dolarjev, kar je soliden zaslužek v Sloveniji, v Ameriki, ki ne pozna javnega zdravstva ali šolstva, pa nikakor ne…

(Mnenje je bilo 6. februarja objavljeno v Večeru, v celoti je dosegljivo tukaj.)

(metinalista.si) Vedno imam odprtih več knjig

books (Custom)

Ne morem se pohvaliti, da sem najbolj discipliniran bralec. Malokatero knjigo preberem od prve do zadnje strani, vedno imam odprtih več. Pravtako je večino časa nabor izrazito raznovrsten in obsega tako znanstvene knjige o ekonomiji, zunanji politiki in družbi kot tudi leposlovje. Kljub temu pa se v mojih rokah v zadnjem času najpogosteje znajdejo zapisi, ki odkrivajo drugačne plati Amerike (in sodobnega kapitalizma): revščino, diskriminacijo, nemoč. Vse od izbruha krize in selitve čez Atlantik so to teme, na katere sem veliko bolj pozoren, s svojim pisanjem za Večer jih skušam približati tudi bralcem v Sloveniji…

(Zeloten zapis o mojih bralnih navadah na Metini listi, spletni postaji za osebe širokih pogledov in aktivnega duha.)

p5rn7vb

(Večer) Eden za vse, vsi za nikogar

welcome

Letošnji prvi januar bo velikemu številu Američanov ostal v posebnem spominu. Po skoraj štirih letih priprav je namreč stopila v veljavo nova zakonodaja o zdravstvenem zavarovanju, sicer bolje poznana kot Obamacare. Dolga leta epskih političnih spopadov so postregla z izjemno kreativnim naborom teorij zarot. Tako naj bi nova zakonodaja vse Američane prisilila k vgradnji mikročipa, o tem, koga se sploh splača zdraviti, pa naj bi odslej odločali posebni “odbori za smrt”. Čakanja je konec in Američani imajo končno tudi v praksi možnost preizkusiti do tega trenutka nedvomno najpomembnejši dosežek predsednika Obame. Tistih 48 milijonov izmed njih, ki do sedaj iz različnih razlogov niso bili zavarovani, bo imelo celo možnost prvič zadovoljno zaspati s podpisano pogodbo v predalu.

Glede na izjemnost trenutka se zdi na tej točki primerno omeniti vsaj nekaj osnovnih lastnosti zdravstvenega labirinta ZDA. Začnimo pri obsegu. Na letni ravni izdatki za zdravstvo znašajo več kot 2600 milijard dolarjev, kar predstavlja kar 17 odstotkov ameriškega BDP – bistveno več od devetodstotnega povprečja med članicami OECD. Za primerjavo, 2600 milijard dolarjev znaša celotni BDP Francije, ki ima – glej ga, zlomka – po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije najboljši zdravstveni sistem na svetu. Zatorej seveda ne preseneča, da vsak Američan v povprečju na letni ravni porabi skoraj trikrat več za zdravstvene storitve kot Francoz. Nekoliko bolj presenetljivo pa je, da to nikakor ne pomeni, da Američani v povprečju živijo dlje. Ne, Američani živijo leto in pol manj od povprečja OECD. Continue reading

(openDemocracy) The myth of American recovery

trapped (Medium)By conceding that growing inequality is the main challenge facing the US, President Barack Obama finally admitted last week that the much lauded “recovery” is a myth.

In recent months, not a single day has gone by without reports of America’s impressive bounce-back and strong GDP growth. Financial experts and TV hosts have been very eager to emphasize surging stock market indexes and what good this brings to the world’s largest economy. Talk show guests have been underlining the strength of US economic crisis management, while pointing their fingers at Europeans who are just muddling through. More often than not, leading European voices appeared to agree.

Who would blame them? The US annualized GDP growth has reached 2.8% in this year’s third quarter – quite impressive when compared with the comatose 0.1% registered by the Eurozone. On the market front, Twitter’s IPO in November was a success even to the casual observer: at the end of the first trading day the company’s valuation peaked at $30 billion. Buyers of its stocks could cash as much as 70% in profit if they sold just 24 hours later. So, if the economy is growing and the stock market is booming, surely the recovery must be unquestionably here!

Or is it? What does recovery stand for? Should we cheer GDP growth and stock market performance, or should we rather look at household earnings, job quality and levels of poverty? What does really count, abstract statistics or people’s incomes, jobs?…

Read the rest of the piece on openDemocracy.

(Večer) Nedotakljivi

skyline4 (Medium)Mamilarska vojna na severu Mehike je v zadnjih letih zahtevala življenje več kot 60 tisoč ljudi. Zgodbe o množičnih pobojih, ugrabitvah, grožnjah še naprej pretresajo, poslovanje mamilarskih kartelov pa cveti.

Ameriška administracija ocenjuje, da se letno samo od prodaje drog v ZDA v njeno južno sosedo pretihotapi več kot 20 milijard dolarjev. Ta izjemna količina zelenih bankovcev seveda ne ostane skrita v nogavicah. Del gotovine se porabi za kritje stroškov delovanja kartelov, del se prečisti z večjimi nakupi, predvsem nepremičnin v turističnih središčih Latinske Amerike, kjer poslovanje z velikimi vsotami zelencev ni tako nevsakdanje. Del gotovine pa prek serije večjih in manjših pologov pristane na računih mehiških bank. Ena izmed njih je bila do nedavnega tudi britanska HSBC, po večini kazalcev še vedno druga največja banka na svetu, ki ima v svoji konsolidirani bilanci kar 2600 milijard dolarjev sredstev.  Continue reading

(Večer) Mit o ameriškem okrevanju

 gave.up.smallZanimivo je poslušati in brati politike in komentatorje v Ameriki in Evropi, kako ameriško gospodarstvo uspešno okreva. Pogled od daleč zabriše marsikatere nevšečne kazalnike, da okrevanja dejansko ni.

Ne mine dan, da v ameriško časopisje ne bi zašel zapis o tem, kako bruto domači proizvod (BDP) raste in da je že davno presegel vrednost iz zloglasnega leta 2007, ko se je začela gospodarska kriza. Ne mine dan, da naslovnice finančnih spletnih strani in televizijske napovedi ne bi poudarjale naraščajočih vrednosti borznih indeksov. In ne mine dan, da ne bi gostje pogovornih oddaj poudarjali uspešnost ameriškega kriznega ukrepanja in s prstom kazali na evropsko obotavljanje. Res je, v pravkar zaklju-čenem tretjem četrtletju letošnjega leta je bila v ZDA 2,8-odstotna rast BDP na letni ravni. Podjetje, ki stoji za vedno bolj popularnim Twitterjem, je pred dnevi svoje delnice uvrstilo na borzo in v trenutku preseglo skupno vrednost 30 milijard ameriških dolarjev. Nekdo, ki je na dan prve izdaje kupil sveženj delnic, je lahko v 24 urah na svoj račun prenesel več kot 70-odstotni dobiček od takojšnje prodaje. Gospodarsko torej raste, vrednost delnic raste, okrevanje je očitno!

Ali pač? Kako naj danes, šest let po izbruhu krize v ZDA in pet let po skorajšnjem sesutju ameriškega finančnega sistema, ki sta (predvsem razviti) svet pahnila v gospodarsko krizo, sploh vrednotimo in dojemamo okrevanje?…

(Zapis je bil 16. novembra 2013 objavljen v Večeru, v celoti je dosegljiv tukaj)

(Večer) Drugačna Amerika

emptytankAmeriška politika le malokoga pušča ravnodušnega. Zunanjepolitični vpliv in vojaška moč edine svetovne velesile, atraktivnost njenih političnih kampanj, filmski magnetizem spopadov med republikanci in demokrati ter seveda naprednost in obseg ameriškega gospodarstva zagotavljajo neuradni prestolnici demokratičnega sveta stalno pozornost. Z razlogom. Amerika je v marsičem ogledalo sedanjosti in napoved prihodnosti sodobnega “zahodnega” modela političnega in gospodarskega upravljanja…

Tekst je v celoti dosegljiv na spletni strani Večera.

 

(Večer) Sanjsko orožje generalov

globe.ponderingVojaki držav, ki bodo posedovale brezpilotna letala, bodo vedno bolj zgolj upravitelji računalniških sistemov, ki s pritiskom na gumb nekje na drugi polovici sveta povzročijo razdejanje in smrt, sami pa po zaključku delovnega dne odidejo domov v objem najbližjih.

Teroristični napad na Svetovni trgovinski center v New Yorku 11. septembra 2001 je odločno zazna-moval tako globalno varnostno sliko kot tudi ameriško zunanjo in obrambno politiko. Boj proti terorizmu, ki je do takrat večinoma potekal v ozadju in le redko zašel na televizijske zaslone in časopisne naslovnice, je postal vseobsegajoča vojna.

Ameriška vojska z zavezniki se je kmalu po tragičnem sesutju dvojčkov v središču Manhattna podala v Afganistan na lov za domnevnimi arhitekti napadov. Za širšo javnost sta Al Kaida in njen voditelj Osama bin Laden šele takrat postala sinonim za zlo moderne dobe, v kateri razpršene celice religioznih skrajnežev, združene v širše teroristično gibanje, lahko pomenijo resno grožnjo za varnost in celo obstoj posameznih držav. Vzpon Al Kaide in njena vpletenost v napade v Madridu leta 2004 ter Londonu leta 2005 sta dokončno potrdila prehod v obdobje novih varnostnih groženj, v katerem izolirani smrto-nosni napadi nedržavnih akterjev počasi, a vztrajno nadomeščajo
klasične meddržavne konflikte. Tovrsten radikalen odmik od ustaljenih okvirjev konceptov vojskovanja je zahteval korenit razmislek o primernosti obstoječih obrambnih strategij in sredstev.

Dodatno je k streznitvi prispeval potek vojn v Afganistanu in Iraku. Kljub tamkajšnji vojaški premoči ZDA in njihovih zaveznikov je namreč postalo očitno, da niti najbolje opremljene in organizirane vojske sveta niso kos oboroženim skrajnežem, ki uporabljajo nekonvencionalna bojna sredstva in se urijo na težko dostopnih območjih, kjer osrednje oblasti držav nimajo nadzora. Pozornost vojaških strategov se je tako preusmerila na iskanje primernega orožja, ki bi omejilo visoke vojaške izgube, znižalo stopnjo žrtev med civilisti ter bistveno načelo operativno moč prostorsko razpršenih terorističnih celic. Brezpilotna letala, bolj znana kot “troti” (ang. drones), ki so jih do tedaj večinoma uporabljali za zbiranje obveščevalnih in vremenskih podatkov, so se zdela najboljši odgovor…

(Članek je bil 2. marca 2013 objavljen v Večerovi prilogi V Soboto, v celoti pa je dosegljiv tukaj.)

 

(Večer) Proračunska bitka v ZDA

fexitKonec lanskega leta je svetovna javnost zaskrbljeno spremljala pogajanja v ameriškem Kongresu o preprečitvi zdrsa v tako imenovani fiskalni prepad, ki bi v enem zamahu bistveno skrčil zvezni proračun ter dvignil davčne stopnje. Takratna epizoda iz serije neprestanih spopadov, ki postajajo stalnica ameriške politike, se je končala “pet minut čez dvanajsto”, ko je kljub vsemu prevladalo spoznanje, da bi tako nenaden in grob poseg v javne finance lahko ogrozil okrevanje ameriškega gospodarstva.

Vendar je bil januarski kompromis zgolj začasna rešitev. S 1. marcem namreč začne veljati predhodni dogovor o avtomatičnih proračunskih rezih, med tukajšnjimi opazovalci poimenovanih sekvester, ki naj bi izdatke zvezne vlade samo letos znižal za 85 milijard dolarjev, v naslednjih desetih letih pa za kar 1200 milijard. Na najhujši udarec se intenzivno pripravlja Pentagon, ki mora hitro najti 600 milijard prihrankov. V luči dejstva, da se nezadržno približuje tudi 18. maj, ko se izteče začasna odobritev dodatnega zadolževanja, zaradi česar se bodo ZDA ponovno znašle tik pred razglasitvijo bankrota, je predsednik Barack Obama začetek svojega drugega mandata slikovito označil za “javno-finančno krizno upravljanje”. Tako republikanci kot demokrati v Kongresu namreč ne kažejo znakov popuščanja, doseganje smiselnih in premišljenih kompromisov pa postaja vse težje…

(Članek je bil 9. februarja 2013 objavljen v Večeru, v celoti pa je dosegljiv tukaj.)