(Večer) S premoženjem, ki ga odplakne zlom noge

fergusonAmerika za nekdanje sužnje ni imela ne časa ne denarja.

St. Louis je v marsičem obraz sodobne Amerike. Malodane vsa urbana središča med dvema obalama – še posebno tista na ameriškem Srednjem zahodu – in tisti njihovi prebivalci, ki se v zadnjih petdesetih letih (še) niso odselili, se soočajo s težkimi posledicami deindustrializacije in z njo povezano brezposelnostjo, revščino in urbanim razkrojem. Demografski podatki so neusmiljeni. St. Louis je imel leta 1950 več kot 850 tisoč prebivalcev, danes jih tam vztraja še približno 320 tisoč. Vzporedno z odseljevanjem se je utrjevala rasna poseljenost posameznih predelov mesta in St. Louis je danes eno najbolj segregiranih urbanih središč v ZDA. Višje na lestvici takoimenovane črno-bele delitve so se leta 2010 uvrstili zgolj Detroit, Milwaukee, New York, Newark, Chicago, Philadelphia, Miami in Cleveland.

Del temnopoltega severa je tudi predmestje Ferguson, ki je pred nekaj tedni v tragičnih okoliščinah pristalo pod žarometi svetovne javnosti. 9. avgusta je namreč belopolti policist Darren Wilson sredi belega dne s šestimi streli ubil temnopoltega 18-letnika Michaela Browna in s tem povzročil najhujše rasne izgrede v ZDA po tistih v Los Angelesu leta 1992, ki so sledili oprostitvi štirih policistov, vpletenih v brutalni pretep temnopoltega Rodneyja Kinga. Čeprav okoliščine za zdaj ostajajo nepojasnjene, je na prvi pogled hladnokrvna usmrtitev neoboroženega Browna znova odprla razpravo o rasnih odnosih med temnopoltimi in belopoltimi prebivalci Amerike…

(Članek je bil 30. avgusta 2014 objavljen v Večerovi prilogi V soboto, v celoti je dosegljiv tukaj.)

(Večer) Velika praznina med ekstremoma

2 (Custom)Kako to, da v petih letih krize niti ena skupina, recimo profesorjev ekonomije, ni združila moči in sestavila predloga za izravnavo proračuna ali nabora ukrepov za gospodarski zagon?

Slovenska javnost je novico, da se finančni minister Uroš čŒufer znova podaja v tujino prodajati državne obveznice, sprejela z določeno mero nelagodja. Po eni strani je to seveda pričakovano in upravičeno, saj se je javni dolg Slovenije v zadnjih desetih letih več kot potrojil; iz sedmih milijard evrov leta 2004 je narasel na sedanjih 25 milijard. Tako strmemu porastu težko najdemo primerjavo med državami EU.

Po drugi strani pa je tudi že prišel čas, ko se moramo osredotočiti na res bistvena vprašanja javnofinančnih težav in dilem Slovenije, ki na žalost pogosto ostajajo neodgovorjena. Glede na to, kakšne zlorabe v vodenju državnih podjetij, države in njenih podsistemov je razkrila sedanja gospodarska kriza, slovenska javnost še kako potrebuje poglobljeno razpravo o načinu vladanja, vodenju javnih financ in upravljanju državnega premoženja. A pri tem je treba pokazati določeno mero zrelosti in odgovornosti, predvsem pa ločiti zrnje od plev. Primer sedanjih ugibanj o potovanjih ministra, obrestnih merah in donosnosti državnih obveznic je odlično izhodišče za razmislek o poraznem stanju javne razprave, ko gre za pomembna družbena in ekonomska vprašanja. Continue reading

(Večer) Minimalka

minimal

V ZDA približno trije milijoni in pol delavcev na uro zaslužijo največ sedem dolarjev in petindvajset centov, kolikor je minimalna zakonsko določena urna postavka. Ob normalnem štirideseturnem delovnem tednu na mesec prinesejo domov nekaj več kot 1000 dolarjev, v celem letu pa slabih 14.000 dolarjev. To je primerljivo z minimalno plačo v Sloveniji: nikakor ne zagotavlja pretiranega udobja, prej nasprotno. Ne sme nas torej presenetiti, če v ZDA, kjer sicer bruto družbeni produkt na prebivalca znaša približno 50.000 dolarjev, nihče ne skače od veselja, če mu delodajalec dodeli minimalno plačo.

Ampak ne bodimo malenkostni, trg delovne sile v ZDA šteje več kot 150 milijonov ljudi. Trije milijoni in pol res ne morejo pokvariti siceršnje slike blaginje. To bi bilo mogoče res, če ne bi več kot štirideset milijonov Američanov zaslužilo na uro manj kot deset dolarjev in pol. Dobra četrtina vseh za delo sposobnih Američanov v celem letu zasluži približno 20.000 dolarjev, kar je soliden zaslužek v Sloveniji, v Ameriki, ki ne pozna javnega zdravstva ali šolstva, pa nikakor ne…

(Mnenje je bilo 6. februarja objavljeno v Večeru, v celoti je dosegljivo tukaj.)

(Večer) Eden za vse, vsi za nikogar

welcome

Letošnji prvi januar bo velikemu številu Američanov ostal v posebnem spominu. Po skoraj štirih letih priprav je namreč stopila v veljavo nova zakonodaja o zdravstvenem zavarovanju, sicer bolje poznana kot Obamacare. Dolga leta epskih političnih spopadov so postregla z izjemno kreativnim naborom teorij zarot. Tako naj bi nova zakonodaja vse Američane prisilila k vgradnji mikročipa, o tem, koga se sploh splača zdraviti, pa naj bi odslej odločali posebni “odbori za smrt”. čŒakanja je konec in Američani imajo končno tudi v praksi možnost preizkusiti do tega trenutka nedvomno najpomembnejši dosežek predsednika Obame. Tistih 48 milijonov izmed njih, ki do sedaj iz različnih razlogov niso bili zavarovani, bo imelo celo možnost prvič zadovoljno zaspati s podpisano pogodbo v predalu.

Glede na izjemnost trenutka se zdi na tej točki primerno omeniti vsaj nekaj osnovnih lastnosti zdravstvenega labirinta ZDA. Začnimo pri obsegu. Na letni ravni izdatki za zdravstvo znašajo več kot 2600 milijard dolarjev, kar predstavlja kar 17 odstotkov ameriškega BDP – bistveno več od devetodstotnega povprečja med članicami OECD. Za primerjavo, 2600 milijard dolarjev znaša celotni BDP Francije, ki ima – glej ga, zlomka – po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije najboljši zdravstveni sistem na svetu. Zatorej seveda ne preseneča, da vsak Američan v povprečju na letni ravni porabi skoraj trikrat več za zdravstvene storitve kot Francoz. Nekoliko bolj presenetljivo pa je, da to nikakor ne pomeni, da Američani v povprečju živijo dlje. Ne, Američani živijo leto in pol manj od povprečja OECD. Continue reading

(Večer) Nedotakljivi

skyline4 (Medium)Mamilarska vojna na severu Mehike je v zadnjih letih zahtevala življenje več kot 60 tisoč ljudi. Zgodbe o množičnih pobojih, ugrabitvah, grožnjah še naprej pretresajo, poslovanje mamilarskih kartelov pa cveti.

Ameriška administracija ocenjuje, da se letno samo od prodaje drog v ZDA v njeno južno sosedo pretihotapi več kot 20 milijard dolarjev. Ta izjemna količina zelenih bankovcev seveda ne ostane skrita v nogavicah. Del gotovine se porabi za kritje stroškov delovanja kartelov, del se prečisti z večjimi nakupi, predvsem nepremičnin v turističnih središčih Latinske Amerike, kjer poslovanje z velikimi vsotami zelencev ni tako nevsakdanje. Del gotovine pa prek serije večjih in manjših pologov pristane na računih mehiških bank. Ena izmed njih je bila do nedavnega tudi britanska HSBC, po večini kazalcev še vedno druga največja banka na svetu, ki ima v svoji konsolidirani bilanci kar 2600 milijard dolarjev sredstev.  Continue reading

(Večer) Mit o ameriškem okrevanju

 gave.up.smallZanimivo je poslušati in brati politike in komentatorje v Ameriki in Evropi, kako ameriško gospodarstvo uspešno okreva. Pogled od daleč zabriše marsikatere nevšečne kazalnike, da okrevanja dejansko ni.

Ne mine dan, da v ameriško časopisje ne bi zašel zapis o tem, kako bruto domači proizvod (BDP) raste in da je že davno presegel vrednost iz zloglasnega leta 2007, ko se je začela gospodarska kriza. Ne mine dan, da naslovnice finančnih spletnih strani in televizijske napovedi ne bi poudarjale naraščajočih vrednosti borznih indeksov. In ne mine dan, da ne bi gostje pogovornih oddaj poudarjali uspešnost ameriškega kriznega ukrepanja in s prstom kazali na evropsko obotavljanje. Res je, v pravkar zaklju-čenem tretjem četrtletju letošnjega leta je bila v ZDA 2,8-odstotna rast BDP na letni ravni. Podjetje, ki stoji za vedno bolj popularnim Twitterjem, je pred dnevi svoje delnice uvrstilo na borzo in v trenutku preseglo skupno vrednost 30 milijard ameriških dolarjev. Nekdo, ki je na dan prve izdaje kupil sveženj delnic, je lahko v 24 urah na svoj račun prenesel več kot 70-odstotni dobiček od takojšnje prodaje. Gospodarsko torej raste, vrednost delnic raste, okrevanje je očitno!

Ali pač? Kako naj danes, šest let po izbruhu krize v ZDA in pet let po skorajšnjem sesutju ameriškega finančnega sistema, ki sta (predvsem razviti) svet pahnila v gospodarsko krizo, sploh vrednotimo in dojemamo okrevanje?…

(Zapis je bil 16. novembra 2013 objavljen v Večeru, v celoti je dosegljiv tukaj)

(Večer) Drugačna Amerika

emptytankAmeriška politika le malokoga pušča ravnodušnega. Zunanjepolitični vpliv in vojaška moč edine svetovne velesile, atraktivnost njenih političnih kampanj, filmski magnetizem spopadov med republikanci in demokrati ter seveda naprednost in obseg ameriškega gospodarstva zagotavljajo neuradni prestolnici demokratičnega sveta stalno pozornost. Z razlogom. Amerika je v marsičem ogledalo sedanjosti in napoved prihodnosti sodobnega “zahodnega” modela političnega in gospodarskega upravljanja…

Tekst je v celoti dosegljiv na spletni strani Večera.

 

(Večer) Sanjsko orožje generalov

globe.ponderingVojaki držav, ki bodo posedovale brezpilotna letala, bodo vedno bolj zgolj upravitelji računalniških sistemov, ki s pritiskom na gumb nekje na drugi polovici sveta povzročijo razdejanje in smrt, sami pa po zaključku delovnega dne odidejo domov v objem najbližjih.

Teroristični napad na Svetovni trgovinski center v New Yorku 11. septembra 2001 je odločno zazna-moval tako globalno varnostno sliko kot tudi ameriško zunanjo in obrambno politiko. Boj proti terorizmu, ki je do takrat večinoma potekal v ozadju in le redko zašel na televizijske zaslone in časopisne naslovnice, je postal vseobsegajoča vojna.

Ameriška vojska z zavezniki se je kmalu po tragičnem sesutju dvojčkov v središču Manhattna podala v Afganistan na lov za domnevnimi arhitekti napadov. Za širšo javnost sta Al Kaida in njen voditelj Osama bin Laden šele takrat postala sinonim za zlo moderne dobe, v kateri razpršene celice religioznih skrajnežev, združene v širše teroristično gibanje, lahko pomenijo resno grožnjo za varnost in celo obstoj posameznih držav. Vzpon Al Kaide in njena vpletenost v napade v Madridu leta 2004 ter Londonu leta 2005 sta dokončno potrdila prehod v obdobje novih varnostnih groženj, v katerem izolirani smrto-nosni napadi nedržavnih akterjev počasi, a vztrajno nadomeščajo
klasične meddržavne konflikte. Tovrsten radikalen odmik od ustaljenih okvirjev konceptov vojskovanja je zahteval korenit razmislek o primernosti obstoječih obrambnih strategij in sredstev.

Dodatno je k streznitvi prispeval potek vojn v Afganistanu in Iraku. Kljub tamkajšnji vojaški premoči ZDA in njihovih zaveznikov je namreč postalo očitno, da niti najbolje opremljene in organizirane vojske sveta niso kos oboroženim skrajnežem, ki uporabljajo nekonvencionalna bojna sredstva in se urijo na težko dostopnih območjih, kjer osrednje oblasti držav nimajo nadzora. Pozornost vojaških strategov se je tako preusmerila na iskanje primernega orožja, ki bi omejilo visoke vojaške izgube, znižalo stopnjo žrtev med civilisti ter bistveno načelo operativno moč prostorsko razpršenih terorističnih celic. Brezpilotna letala, bolj znana kot “troti” (ang. drones), ki so jih do tedaj večinoma uporabljali za zbiranje obveščevalnih in vremenskih podatkov, so se zdela najboljši odgovor…

(čŒlanek je bil 2. marca 2013 objavljen v Večerovi prilogi V Soboto, v celoti pa je dosegljiv tukaj.)

 

(Večer) Proračunska bitka v ZDA

fexitKonec lanskega leta je svetovna javnost zaskrbljeno spremljala pogajanja v ameriškem Kongresu o preprečitvi zdrsa v tako imenovani fiskalni prepad, ki bi v enem zamahu bistveno skrčil zvezni proračun ter dvignil davčne stopnje. Takratna epizoda iz serije neprestanih spopadov, ki postajajo stalnica ameriške politike, se je končala “pet minut čez dvanajsto”, ko je kljub vsemu prevladalo spoznanje, da bi tako nenaden in grob poseg v javne finance lahko ogrozil okrevanje ameriškega gospodarstva.

Vendar je bil januarski kompromis zgolj začasna rešitev. S 1. marcem namreč začne veljati predhodni dogovor o avtomatičnih proračunskih rezih, med tukajšnjimi opazovalci poimenovanih sekvester, ki naj bi izdatke zvezne vlade samo letos znižal za 85 milijard dolarjev, v naslednjih desetih letih pa za kar 1200 milijard. Na najhujši udarec se intenzivno pripravlja Pentagon, ki mora hitro najti 600 milijard prihrankov. V luči dejstva, da se nezadržno približuje tudi 18. maj, ko se izteče začasna odobritev dodatnega zadolževanja, zaradi česar se bodo ZDA ponovno znašle tik pred razglasitvijo bankrota, je predsednik Barack Obama začetek svojega drugega mandata slikovito označil za “javno-finančno krizno upravljanje”. Tako republikanci kot demokrati v Kongresu namreč ne kažejo znakov popuščanja, doseganje smiselnih in premišljenih kompromisov pa postaja vse težje…

(čŒlanek je bil 9. februarja 2013 objavljen v Večeru, v celoti pa je dosegljiv tukaj.)

(Večer) Odhod rokovske zvezdnice diplomacije

Danes bo Hillary Rodham Clinton izpraznila svojo pisarno na ameriškem zunanjem ministrstvu oziroma State Departmentu, vanjo pa se bo vselil John Kerry, ki je bil v senatu potrjen za njenega naslednika. Z vrha ameriške zunanje politike se Clintonova umika na vrhuncu svoje priljubljenosti. Po zadnji javnomnenjski raziskavi televizijske mreže NBC in časopisa Wall Street Journal njen mandat pozitivno ocenjuje kar 69 odstotkov vprašanih, med njimi tudi 41 odstotkov tistih, ki so se opredelili za republikance. V zadnjih desetletjih se je z višjo stopnjo priljubljenosti ob slovesu lahko pohvalil zgolj Colin Powell, ki je služboval v nedvomno bolj kon-troverznem prvem mandatu Georgea W. Busha.

Hillary je svojevrsten fenomen ameriške politike. V najvišjih ameriških političnih krogih se je prvič pojavila že konec sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot soproga Billa Clintona, takrat še guvernerja zvezne države Arkansas. Å irši svetovni javnosti je postala znana slabih dvajset let kasneje, ko je kot prva dama ZDA stoično prenašala politični linč svojega moža, ki se je zapletel v zunajzakonsko razmerje s pripravnico Monico Lewinsky. Le malokdo zunaj njenega ozkega kroga zaupnikov je takrat pričakoval, da bo kmalu po odhodu svojega moža iz prvih vrst ameriške politike tudi sama postala “težkokategornica” na washingtonskem političnem parketu. Leta 2001 je bila izvoljena za senatorko zvezne države New York, sedem let kasneje pa je šele po dolgotrajnem in ostrem spopadu z Barackom Obamomorala priznati poraz v boju za predsedniško nominacijo de-mokratske stranke. Veliko poznavalcev je bilo takrat prepričanih, da bi lahko predsedniško vlogo opravila bolje kot Obama. Ta jo je, na presenečenje mnogih in kljub medsebojnemu antagonizmu, kasneje povabil v svojo ekipo. Continue reading