(Razpotja) Evropska unija 21. stoletja

alaska.flag

V Bruslju sem preživel skoraj sedem let, a se kljub temu ob vsakem povratku počutim kot tujec. Nikakor ne zato, ker evropske prestolnice ne bi dovolj dobro poznal ali ker me tam ne bi pričakali številni prijatelji in nekdanji sodelavci. Ne, vedno znova me tudi še tako kratek obisk Bruslja jasno spomni na to, zakaj sem pred tremi leti odšel stran. Vedno težje sem namreč prenašal miopično zaprtost administrativno-političnega aparata EU, ki je razumevanje Evrope vse manj gradil na zdravem razumu in se vse bolj zapiral sam vase.

Zato me je vsak dan več, ki sem ga preživel v Bruslju, silil v vedno bolj kritično držo. Postajal sem vedno bolj ciničen do jezika, ki se ga poslužuje administracija EU, ko govori o državljanih namesto ljudeh, ko govori o potrošnikih namesto delavcih in o deležnikih namesto sogovornikih, partnerjih. Tisoči in tisoči strani strategij, reform, ciljev, ukrepov, benchmarkov, pogojev ipd. Tovrstni abstraktni, odtujeni jezik je postal zgolj simbolični dokaz, da je »Bruselj« – kot sinonim za prostor evropskega zakonodajnega odločanja in vladanja – postal vse bolj prizorišče bojev med dobro izurjenimi interesnimi skupinami, vse manj pa demokratični okvir, v katerem Evropejci uresničujejo svoje želje po boljšem jutri.

Kljub siceršnjemu pustošenju gospodarske krize sem v Bruslju le redko zasledil iskreno samokritičnost ter pripravljenost na temeljit razmislek o tem ali Evropa pluje v pravo smer. Le zakaj bi s tem izgubljali čas? V vsestranskem udobju bivanja daleč stran od nadležnih medijev in težav brezposelnosti in bede (in to kljub temu, da je imel Bruselj vse do leta 2011 višjo brezposelnost kot Atene, zgodovinsko pa vedno okoli 15 %, kar je za prestolnice Zahodne Evrope unikum, za velik del mestnega prebivalstva pa seveda katastrofa), je bilo vedno veliko lažje krivdo zvračati na medije, ki jih EU domnevno ne zanima, lažje se je bilo zatekati k sloganom o nujnosti »več Evrope«, k pavšalnim trditvam, da »navadni državljani« Evrope pač ne razumejo, ter k popolnemu odrekanju kredibilnosti tudi najbolj blagim kritikom dominantnega bruseljskega diskurza…

(Članek je bil objavljen v reviji Razpotja (pomlad 2014), v celoti je dosegljiv tukaj; v rahlo spremenjeni obliki je bil 26. aprila 2014 objavljen tudi v Večeru, v celoti je dosegljiv tukaj.)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *