Evropska skupna valuta je bila osnovana kot politični projekt, kljub temu da se o njej veliko bolj pogosto govori kot o zgolj ekonomskem okviru. Sedanja kriza je pokazala, da se dobronamerne želje na žalost niso uresničile. Medtem ko je monetarna politika Evropske centralne banke, povsem pričakovano, sledila predvsem napredovanju največjega gospodarstva znotraj evroobmočja, to je Nemčije, so gospodarstva na jugu EU v primerjavi s severom počasi, a vztrajno nazadovala. Dodatno (poceni) zadolževanje, tako zasebno kot javno, je dolgo časa to še zmoglo prikrivati, izbruh krize pa je razkril nevzdržnost dotedanjih trendov. Nadaljevanje je dobro znano vsem. Do sedaj je pet držav evroobmočja že bilo prisiljenih zaprositi za pomoč pri reševanju nastalih neravnovesij, nikakor ne moremo izključiti, da se v naslednjem obdobju seznam ne bo podaljšal. Ob tem gospodarski indikatorji z redkimi izjemami kažejo, da se razmere ne izboljšujejo, kvečjemu nasprotno. Nujno si moramo zato zastaviti vprašanje, ali je sedanja pot reševanja krize pravilna in edina možna. Pri iskanju odgovora nam bosta v pomoč dva najverjetnejša scenarija za postciprsko obdobje. Pri obeh bo veliko bolj pomembno vlogo od finančnega fetišizma, ki smo mu bili priča v zadnjih letih, odigrala politika.

Po prvem scenariju evroobmočje ne spremeni ničesar in nadaljuje sedanjo politiko “reševanja” krize. Glavna orodja za spopadanje z javnofinančnimi bankroti držav ostanejo fiskalna konsolidacija, notranje devalviranje in injekcije finančne pomoči. Gospodarstva Grčije, Španije, Portugalske, Italije, Cipra, mogoče tudi Francije in Slovenije, nadaljujejo svojo pot po spirali stagnacije, vedno večje brezposelnosti ter višanja javnih dolgov. Uporaba na novo vzpostavljenih mehanizmov za sanacijo bančnih sistemov še naprej ostane zgolj teoretična možnost, ki bo na voljo v naslednji krizi, kadarkoli bo ta pač prišla. Novonastale težave se še naprej rešujejo ad hoc in države so prepuščene nemilosti mednarodnih finančnih trgov, edinih meritornih cenilcev njihove plačilne sposobnosti. Če se evroobmočje odloči za ta scenarij, nas krepitev notranjih političnih trenj, predvsem v državah, kjer prebivalstva na svoji koži najbolj občutijo posledice krize, ne sme presenetiti. Prav tako nas ne sme presenetiti krepitev evroskepticizma in pozivov o izstopu iz evra. Vse bolj očitno namreč postaja, da je evro postal mehanizem ne samo za vsiljevanje “pravilnega” gospodarskega modela, temveč tudi življenjskih navad. Nevarno bi se zato bilo slepiti, da bodo tehnokratsko računanje vzdržnosti državnih dolgov, vedno znova napačne projekcije o okrevanju in ponavljanje mantre, da je najhujše že za nami, kogarkoli prepričali o smiselnosti sedanje politike, predvsem v državah, kjer bodo ljudje še vsaj nekaj let na svojih plečih nosili posledice neodgovornega upravljanja bank, držav in skupne valute. Ljudje so čustvena bitja in Beppe Grillo in Alexis Tsipras nista padla z neba in nepričakovano prejela četrtine glasov v Italiji in Grčiji. Politika, pa naj bo grajena na še tako dodelanih ekonomskih modelih, je predvsem vlivanje zaupanja. Zaupanja, ki ga voditelji evroobmočja sedaj nimajo ravno veliko.

Po drugem scenariju se vodstvo evroobmočja, po možnosti še pred nemškimi volitvami jeseni, zave, da je vztrajanje pri sedanji politiki politično nevzdržno. Voditelji severnih držav priznajo tako sebi kot tudi svojim prebivalstvom naslednje: da sta bili poleg neodgovornih politikov in potratnosti prebivalcev na jugu za sedanjo krizo krivi tudi nepopolna struktura evra in odsotnost delujočih nadzornih mehanizmov; da je predkrizna makroekonomska politika evroobmočja prav tako prispevala k nazadovanju manj konkurenčnih gospodarstev ter je tako večala razkorak med severom in jugom, namesto da bi ga zmanjševala; da se je poceni kapital na jug prelival predvsem iz severnih bank in da je zato reševanje juga tudi reševanje slednjih. V luči vedno bolj glasnih dvomov o smiselnosti skupne valute, ki se krepijo predvsem v Italiji, se voditelji evropskega severa tudi zavejo, da je prihodnost evra v njihovih rokah, in zato privolijo v bolj smiselno reševanje krize. Trije koraki so ključnega pomena. Prvič, sedanji programi “reševanja” predvidijo daljši rok za vračilo posojil ter počasnejše uvajanje strukturnih sprememb. Drugič, evroobmočje prevzame nase del obstoječega dolga držav članic, kar je pred časom že predlagala skupina vplivnih nemških ekonomistov. Tretjič, voditelji evroobmočja dosežejo dogovor o izdaji skupnih projektnih evroobveznic in z njimi financirajo izgradnjo nove energetske in informacijske infrastrukture, omrežja hitrih vlakov ter vlaganja v raziskave in razvoj.

Seveda je seznam nujno nepopoln, vendar je bistveno sporočilo to, da je ljudem nujno povrniti zaupanje v smiselnost skupne valute ter obstoj solidarnosti znotraj EU. Na obeh namreč prihodnost evropskega integriranja bodisi stoji ali pade. Tako kot je evro postavila na noge politika, ga lahko sedaj samo ta reši.

(Mnenje je bilo 10. aprila 2013 objavljeno v Večeru)

Teroristični napad na Svetovni trgovinski center v New Yorku 11. septembra 2001 je odločno zazna-moval tako globalno varnostno sliko kot tudi ameriško zunanjo in obrambno politiko. Boj proti terorizmu, ki je do takrat večinoma potekal v ozadju in le redko zašel na televizijske zaslone in časopisne naslovnice, je postal vseobsegajoča vojna.

Ameriška vojska z zavezniki se je kmalu po tragičnem sesutju dvojčkov v središču Manhattna podala v Afganistan na lov za domnevnimi arhitekti napadov. Za širšo javnost sta Al Kaida in njen voditelj Osama bin Laden šele takrat postala sinonim za zlo moderne dobe, v kateri razpršene celice religioznih skrajnežev, združene v širše teroristično gibanje, lahko pomenijo resno grožnjo za varnost in celo obstoj posameznih držav. Vzpon Al Kaide in njena vpletenost v napade v Madridu leta 2004 ter Londonu leta 2005 sta dokončno potrdila prehod v obdobje novih varnostnih groženj, v katerem izolirani smrto-nosni napadi nedržavnih akterjev počasi, a vztrajno nadomeščajo
klasične meddržavne konflikte. Tovrsten radikalen odmik od ustaljenih okvirjev konceptov vojskovanja je zahteval korenit razmislek o primernosti obstoječih obrambnih strategij in sredstev.

Dodatno je k streznitvi prispeval potek vojn v Afganistanu in Iraku. Kljub tamkajšnji vojaški premoči ZDA in njihovih zaveznikov je namreč postalo očitno, da niti najbolje opremljene in organizirane vojske sveta niso kos oboroženim skrajnežem, ki uporabljajo nekonvencionalna bojna sredstva in se urijo na težko dostopnih območjih, kjer osrednje oblasti držav nimajo nadzora. Pozornost vojaških strategov se je tako preusmerila na iskanje primernega orožja, ki bi omejilo visoke vojaške izgube, znižalo stopnjo žrtev med civilisti ter bistveno načelo operativno moč prostorsko razpršenih terorističnih celic. Brezpilotna letala, bolj znana kot “troti” (ang. drones), ki so jih do tedaj večinoma uporabljali za zbiranje obveščevalnih in vremenskih podatkov, so se zdela najboljši odgovor…

(Članek je bil 2. marca 2013 objavljen v Večerovi prilogi V Soboto, v celoti pa je dosegljiv tukaj.)

Prvi tedni novih administracij v ZDA vedno znova postrežejo z oživljanjem neuresničenih projektov in snovanjem novih. Še preden je Barack Obama znova prisegel kot predsednik ZDA, so na površje že priplavale številne pobude, ki bi lahko bistveno zaznamovale njegov drugi mandat. Nekatere so bolj odmevne, recimo reforma politike priseljevanja ter sprememba zakonodaje za nošenje orožja, nekatere manj.

Med slednje spada tudi dogovor o čezatlantskem prostotrgovinskem sporazumu, ki ostaja neizpolnjena želja ameriških in evropskih zagovornikov proste trgovine in v zadnjem obdobju v Washingtonu uživa vedno več podpore. Razprave o sklenitvi sporazuma Tafta (Transatlantic Free Trade Agreement) segajo v začetek 90. let prejšnjega stoletja. Tafta bi vzpostavila prostotrgovinsko območje med ZDA in EU in povezala dve največji gospodarstvi na svetu, ki skupno tvorita več kot polovico globalne ekonomije, njuna medsebojna blagovna izmenjava pa že danes na letni ravni obsega več kot 700 milijard dolarjev. Če temu prištejemo še kapitalske tokove, čezatlantsko gospodarsko sodelovanje doseže vrtoglavih pet tisoč milijard dolarjev.

Zakaj doslej brez uspeha?

Prvič, tako ZDA kot tudi EU imajo močno zaščitena kmetijska sektorja, njuna nesoglasja pa so v veliki meri tudi odločilno prispevala k propadu dogovora o multilateralnem trgovinskem sporazumu znotraj Svetovne trgovinske organizacije (WTO). Drugič, kljub temu da obe gospodarstvi spadata med najrazvitejše na svetu, obstaja med njima še vedno veliko razlik v določanju tehničnih in varnostnih standardov. Tretjič, v simbolnem smislu bi sklenitev čezatlantskega prostotrgovinskega sporazuma pomenila jasno nezaupnico multilateralnemu urejanju svetovne trgovine znotraj WTO, saj bi postavila preostala velika gospodarstva – med njimi Kitajsko, Indijo, Japonsko, Brazilijo – in tudi manjše države v razvoju na stranski tir. V zadnjih letih je ideja znova pridobila zagon in 2007. so ZDA in EU vzpostavile Čezatlantski gospodarski svet, ki je pogovore dvignil na višjo politično raven, vendar razen rednih srečanj med visokimi predstavniki obeh strani ni prinesel oprijemljivih rezultatov. Obe strani sta bili v zadnjih letih predvsem polno zaposleni z reševanjem posledic gospodarske krize, ki je puščala le malo časa za nove obsežne politične pobude.

“Z enim rezervoarjem goriva”

Po ocenah nedavno objavljene študije Nemškega Marshallovega sklada (German Marshall Fund, GMF) naj bi imeli ameriško in evropsko gospodarstvo od sklenitve sporazuma koristi v višini nekaj sto milijard dolarjev, prav tako pa si obe strani lahko obetata veliko število novih delovnih mest. Študija Evropskega centra za mednarodno politično ekonomijo (European center for international political economy, ECIPE) poudarja tudi dinamične koristi Tafte, ki bi lahko evropsko gospodarsko rast dvignila za polovico odstotka. V sedanjih razmerah niti sicer skromnega prispevka ne gre zanemariti.

Tega se je nedvomno dobro zavedala tudi Hillary Clinton, do nedavnega zunanja ministrica ZDA, ko je v enem svojih zadnjih pomembnejših govorov v Washingtonu orisala Tafto kot vizijo “ekonomske različice Nata”, podpredsednik Joe Biden pa je na pravkar končani varnostni konferenci v Mūnchnu izpostavil veliki potencial Tafte in pozval, naj se pogovori začnejo čim prej, zaključijo pa z “enim rezervoarjem goriva”. Pismo podpore za pričetek pogovorov je nedavno podpisalo tudi dvajset ameriških senatorjev, tako iz vrst republikancev kot demokratov, med njimi tudi novi državni sekretar John Kerry.

Podpora v EU, poenotenje v ZDA

Znotraj EU ima Tafta zaradi domnevnih pozitivnih učinkov na gospodarstvo prav tako veliko podpornikov. Javno so idejo v zadnjih letih podprli nemška kanclerka Angela Merkel, britanski premier David Cameron in nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy. Projekt močno zagovarja tudi evropski komisar za trgovino Karel De Gucht, ki je bil nedavno na obisku v Washingtonu. Navsezadnje so močno podporo za celovit čezatlantski prostotrgovinski sporazum izrekli evropski voditelji, zbrani na zadnjem evropskem vrhu.

Washingtonski opazovalci nič kaj presenetljivo poudarjajo tudi pomen političnega preračunavanja ter s tem povezanega iskanja oprijemljivih uspehov druge Obamove administracije. Madeline Albright, ameriška zunanja ministrica iz časov predsednika Billa Clintona, je tako med nedavno razpravo o prihodnjih izzivih čezatlantskega partnerstva povsem odkrito dejala, da je Tafta za Obamo odlična taktična priložnost, saj prosta trgovina večinoma ostaja edino področje, na katerem si lahko obeta podporo in soglasje republikanskega in demokratskega tabora. Pričetek pogovorov bi lahko zbližal ključne igralce na Kapitolskem griču ter nekoliko ublažil politično polarizacijo, ki precej preprečuje normalno delovanje ameriškega političnega sistema.

Odpor kmetijskih lobijev

Glavne ovire, z izjemo politične simbolike pogajanj v okviru WTO, ki so popolnoma zamrla, ostajajo nespremenjene. Skupna kmetijska politika v EU ohranja visoko stopnjo zaščite in finančne podpore za evropski kmetijski sektor. Za subvencije veliko proračunskih sredstev namenjajo tudi ZDA. Odpora obeh kmetijskih lobijev in držav, ki bi bile ob popolni liberalizaciji najbolj prizadete, tako po vsej verjetnosti ne gre zanemariti. Na bistveno različnih stališčih čezatlantska partnerja stojita tudi v primeru genetsko spremenjenih organizmov (GSO) in prehranskih dodatkov v živilski industriji. Visoka stopnja nezaupanja v neškodljivost GSO v Evropi nedvomno ostaja, zanimiva pa je tudi prigoda izpred slabih petih let, ko je vrh med EU in ZDA prav v času slovenskega predsedovanja zasenčil nekoliko bizaren spor o dovoljenju za izvoz ameriških piščancev na evropski trg. Američani namreč piščance pred prodajo operejo s klorom, tega pa evropska zakonodaja ne dopušča. Podobnih razlik v določanju standardov je še veliko in to bi lahko bistveno otežilo pogajanja. A si nihče v najpomembnejših prestolnicah Evrope in Bruslju ne želi izpustiti priložnosti za izboljšanje gospodarske klime v EU, četudi vse posledice prostotrgovinskega sporazuma na posamezne sektorje še niso znane. Ob tem vrhu evropske politike lajša delo tudi dejstvo, da so pritiski tradicionalnih skeptikov iz vrst socialistov in nasprotnikov globalizacije pet let po izbruhu gospodarske krize presenetljivo bistveno šibkejši, kot so bili v času referendumskih kampanj v Franciji ter na Nizozemskem, katerih negativna izida sta leta 2008 zapečatila usodo nekdanje evropske ustave.

(Vir.)

Vendar je bil januarski kompromis zgolj začasna rešitev. S 1. marcem namreč začne veljati predhodni dogovor o avtomatičnih proračunskih rezih, med tukajšnjimi opazovalci poimenovanih sekvester, ki naj bi izdatke zvezne vlade samo letos znižal za 85 milijard dolarjev, v naslednjih desetih letih pa za kar 1200 milijard. Na najhujši udarec se intenzivno pripravlja Pentagon, ki mora hitro najti 600 milijard prihrankov. V luči dejstva, da se nezadržno približuje tudi 18. maj, ko se izteče začasna odobritev dodatnega zadolževanja, zaradi česar se bodo ZDA ponovno znašle tik pred razglasitvijo bankrota, je predsednik Barack Obama začetek svojega drugega mandata slikovito označil za “javno-finančno krizno upravljanje”. Tako republikanci kot demokrati v Kongresu namreč ne kažejo znakov popuščanja, doseganje smiselnih in premišljenih kompromisov pa postaja vse težje…

(Članek je bil 9. februarja 2013 objavljen v Večeru, v celoti pa je dosegljiv tukaj.)

Slovenia is currently sailing the roughest seas since it gained independence more than twenty years ago. The country that was once considered a wunderkind of democratic transition in Central and Eastern Europe, registering solid economic growth and political stability, joining the European Union (EU) and NATO in 2004, adopting the Euro in 2007, is now enmeshed in a political paralysis of significant proportion, with no clear end in sight.

Before the crisis hit Europe’s economy, Slovenia had already confidently climbed the ladder and reached 91 percent of the average GDP per capita in the EU. Things were good. Unemployment was at historically lowest levels, just above 6 percent, prosperity was tangible. Shopping malls were full, real estate prices booming, the average car on the street was a solid German Volkswagen. A kind of Slovenian Dream was there, for everyone. Then reality hit.

Since 2008 almost 60 thousand people have lost their jobs, doubling the level of unemployment. 120 thousand in total are now out of work – in a tiny country of two million this is no small amount. Amid the EU-wide slump, Slovenia’s economy has contracted disproportionally. The banking sector, still largely state owned, remains fragile and companies are going bust by the day. The construction sector, which previously provided much of the inflated growth, has been wiped out almost in its entirety. Public finances have deteriorated and more recently rumours about a possible Greece-like EU-IMF bailout have grown louder.

Corruption and defiance

As if the dire economic conditions would not suffice, accounts of greed, corruption and defiance among the political and economic elites hit the headlines. The current Prime Minister Janez Janša, leader of the Slovenian Democratic Party (Slovenska demokratska stranka, SDS), is under investigation on corruption charges stemming from a multimillion defence contract signed during his previous stint as Prime Minister. Zoran Janković, the leader of the largest centre-left opposition party Positive Slovenia (Pozitivna Slovenija, PS) and mayor of the capital city Ljubljana, is under criminal investigation for corruption linked to the construction of a new sports stadium.

In October 2010, the head of cabinet of the then social-democrat Prime Minister Borut Pahorwas forced to resign when blatant irregularities were uncovered in the process of the remodelling of her private home. In 2010 also a member of parliament was sentenced to jail for extortion and illegal possession of arms.

In the last year alone, four members of parliament have been discovered to have falsified their educational credentials. Several prominent managers were exposed while trying to buy entire companies through dubious financial maneuvers, while others led their previously prominent companies into bankruptcy. The costs for large infrastructural projects – highways, tunnels, power plants – were continuously expanding, with taxpayers footing the bill. In one case, the contracted cost of a tunnel connecting two sections of highway around the capital Ljubljana, grew from an initial 48 million Euros to a staggering 135 million (link in Slovenian)…

(Read the entire piece on OpenDemocracy.net.)

Hillary je svojevrsten fenomen ameriške politike. V najvišjih ameriških političnih krogih se je prvič pojavila že konec sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot soproga Billa Clintona, takrat še guvernerja zvezne države Arkansas. Širši svetovni javnosti je postala znana slabih dvajset let kasneje, ko je kot prva dama ZDA stoično prenašala politični linč svojega moža, ki se je zapletel v zunajzakonsko razmerje s pripravnico Monico Lewinsky. Le malokdo zunaj njenega ozkega kroga zaupnikov je takrat pričakoval, da bo kmalu po odhodu svojega moža iz prvih vrst ameriške politike tudi sama postala “težkokategornica” na washingtonskem političnem parketu. Leta 2001 je bila izvoljena za senatorko zvezne države New York, sedem let kasneje pa je šele po dolgotrajnem in ostrem spopadu z Barackom Obamomorala priznati poraz v boju za predsedniško nominacijo de-mokratske stranke. Veliko poznavalcev je bilo takrat prepričanih, da bi lahko predsedniško vlogo opravila bolje kot Obama. Ta jo je, na presenečenje mnogih in kljub medsebojnemu antagonizmu, kasneje povabil v svojo ekipo.

Clintonova je bila pri vodenju ameriške diplomacije nedvomno neutrudljiva. V štirih letih je obiskala 112 držav, prepotovala je več kot milijon kilometrov ter na poti preživela več kot 400 dni. Zaradi njene vsesplošne prepoznavnosti in priljubljenosti v svetu jo je časopis The New York Times označil za rockovsko zvezdnico diplomacije, revija Forbes pa jo je lani uvrstila na drugo mesto med najvplivnejšimi ženskami na svetu, takoj za nemško kanclerko Angelo Merkel.

Vendar pa so mnenja o uspešnosti njenega mandata med zunanjepolitičnimi komentatorji različna. Res si je s svojo karizmo, odločnostjo in neposrednim diplomatskim slogom priborila izjemno spoštovanje. Njena svetovna turneja je tako nedvomno veliko pripomogla k temu, da se je v zadnjih štirih letih ugled ZDA v svetu izboljšal. Prav tako je njeno mnenje pomembno vplivalo na ameriško odločitev za sodelovanje v vojaški operaciji v Libiji ter geostrateški zasuk ZDA proti Aziji. Zaradi njenega osebne-ga angažmaja se lahko kitajski borec za človekove prav ice Chen Guangcheng zdaj sprehaja po ulicah New Yorka. Clintonova je prav tako pustila močan pečat na ameriških odnosih z režimom v Mjanmaru, ki se je postopoma začel odpirati v svet. Neutrudno se je povsod po svetu borila za pravice žensk ter poudarjala pomen svobodnega dostopa do svetovnega spleta. V vseh štirih letih kljub štiriindvajseturnemu medijskemu ciklu ni storila nobenega večjega spodrsljaja, ameriško zunanje ministrstvo pa zapušča brez večjih zamer in sovražnikov.

Po drugi strani pa za seboj ne pušča odmevnih dosežkov, s katerimi se lahko pohvalijo nekateri njeni predhodniki. Ni ji uspelo doseči preboja v ameriških odnosih z Iranom in s Severno Korejo. Razplet državljanske vojne v Siriji, ki dosega vse bolj tragične razsežnosti, ostaja negotov, arabska pomlad pa se vse bolj spreminja v zimo. Bližnjevzhodni mirovni proces je tako rekoč mrtev in možnost za oblikovanje dveh neodvisnih držav – Palestine in Izraela – se vse bolj odmika. V zadnjih dneh v Washingtonu odmeva tudi ukinitev oddelka zunanjega ministrstva, ki se je ukvarjal z zaprtjem vojaškega zapora Guantanamo na Kubi in premestitvijo tamkajšnjih zapornikov. V luči siceršnjega zagovarjanja svobode interneta se zdi nekoliko hipokritičen odnos Clintonove do Wikileaksa, ki je odkril marsikatere umazane podrob-nosti ameriške zunanje politike, tudi njena navodila za zbiranje podatkov o visokih uradnikih ZN.

Dejstvo, da je Clintonova svoja štiri leta na čelu ameriške diplomacije posvetila predvsem (uspešni) rehabilitaciji ugleda ZDA v svetu, je treba pripisati tudi zavestni odločitvi Obame, da bo rešitve za najpomembnejša in zahtevna varnostna vprašanja iskal znotraj ozkega kroga sodelavcev v Beli hiši in Pentagonu. Tako je projekt ameriškega umika iz Iraka vodil podpredsednik Joe Biden ob podpori svetovalca za nacionalno varnost Tona Donilona, ki je bil ključen tudi pri odločitvi za obračun z Osamo bin Ladnom. Na pomembne zunanjepolitične usmeritve so bistveno vplivali tudi Obamovi posebni odposlanci. Nedavno preminuli Richard Holbrooke je krojil ameriško politiko do Afganistana in Pakistana, George Mitchell pa je skušal z mrtve točke premakniti bližnjevzhodni mirovni proces.

V luči izjemne podpore v javnosti si Clintonova s tovrstnimi interpretacijami verjetno pretirano ne beli glave. Veliko bolj verjetno se zdi, da te dni uživa v zvezdniškem slovesu ter počasi pričenja razmišljati o tem, ali naj se znova poda v boj za demokratsko nominacijo. Pri tem lahko računa na odločno podporo številnih članov demokratskega establišmenta, ne nazadnje tudi svojega še vedno zelo priljubljenega in vplivnega moža Billa ter sedanjega predsednika Obamo, ki bi se ji s tem lahko oddolžila za dolgoletno zvestobo in predanost. Kljub 65 letom starosti in nedavnim zdravstvenim težavam se zdi polna energije, in čeprav svoje načrte uspešno ohranja zase, se zdi, da se svoji ambiciji, da postane prva ameriška predsednica, ne bo mogla upreti.

(Članek je bil 1. februarja 2013 objavljen v Večeru, v celoti pa je dosegljiv tukaj.)

Po prvih odzivih je najbolj kontroverzna izbira Chuck Hagel, ki naj bi od Leona Penette prevzel vodenje Pentagona. Hagel je bil med letoma 1996 in 2008 republikanski senator iz zvezne države Nebraske, za seboj pa ima tudi zelo uspešno kariero v zasebnem sektorju. Da je Obama za vodenje obrambnega ministrstva izbral republikanca, ni popolno presenečenje. V času prvega mandata je to mesto namreč zasedal Robert Gates, ki je bil na ta položaj imenovan leta 2006 v času predsedovanja Georgea W. Busha. Za mnoge je izbor Hagla taktična poteza…

(Članek je bil 26. januarja 2013 objavljen v Večeru, v celoti pa je dosegljiv tukaj.)

There is no doubt that Obama was aware of such second inaugural “curse” as well as the fact that Republicans still retain the majority in the House. Yet he nevertheless decided to be bold in addressing the nation when taking his second oath of office earlier this week.  As many observers have pointed out, his speech might have lacked specific memorable lines, like Kennedy’s “Ask not what your country can do for you, but what you can do for your country,” from 1961 or Reagan’s “Government is not the solution to our problem; government is the problem,” twenty years later. However, it will probably be remembered as the most lucid and passionate arguments for progressive policies in the US recent history. Even European Social Democrats should take note.

Inaugural speeches are usually attempts to set the tone of the incoming Administration, rather than outline a detailed policy agenda. This is why it should not come as a surprise that Obama spoke of principles more than of substance. And there are two in-between-the-lines not so subtle punches that he served to the Republicans.

First, despite some words about the need for unity, Obama clearly told the Congress what Chris Cillizza of The Washington Post neatly summarized as: “I’m the president, deal with it.” In practical terms this might cost him some standing among those expecting a more conciliatory tone, yet Obama believes he now has the upper hand. He won the elections and Republicans should take this into account.

Second, throughout the speech Obama continuously referred to “We the people”, “Our journey” and “You and I”. In light of the historically low Congress approval ratings and fully aware of the immense capability the Democratic campaigning machine, he decided to turn to American people. He thus not only symbolically brought himself closer to the suffering of many, but also appealed for direct support of his policy agenda, especially on hotly contested issues like gun control, as well as tax and entitlements reform. These issue are most likely to get stuck in the highly polarized Congress, unless pressuring of its members grows in strength.

In terms of substance, Obama’s speech can clearly be characterized as an unapologetic defense of government, the middle class and liberal principles. In doing so, he “directly confronted conservative philosophy” as Peter Baker from The New York Times noted in his immediate reaction following the delivery of the speech. There are three core points that the President wants to define his second term.

First, Obama buried Reagan’s mantra by turning it around: government must be part of the solution. It is there to help and support the progress of America and its citizens, especially those at the bottom of the social ladder. To use his words: Together we determined that a modern economy requires railroads and highways to speed travel and commerce, schools and colleges to train our workers. Together we discovered that a free market only thrives when there are rules to ensure competition and fair play. Together we resolve that a great nation must care for the vulnerable and protect its people from life’s worst hazards and misfortune.” Obama did little to contain his frustration with the Republicans’ obstructionism and Tea Party’s aggressive attacks on the Federal Government. No surprise then that Charles Krauthammer, a leading conservative commentator, described the speech as an “ode to big government.” Faced with important decisions on tax and entitlement reform, only time will tell whether Obama will succeed to turn words into policy. These will clearly be among the most contentious issues on his plate.

Second, echoing his campaign tone, Obama reaffirmed the commitment to a more just and equitable America. He appealed for humility and solidarity and launched a remarkably persuasive defense of existing social programs: “We do not believe that in this country freedom is reserved for the lucky or happiness for the few. We recognize that no matter how responsibly we live our lives, any one of us at any time may face a job loss or a sudden illness or a home swept away in a terrible storm. The commitments we make to each other through Medicare and Medicaid and Social Security, these things do not sap our initiative. They strengthen us.” In a direct rebuke to earlier statements of his Republican opponents Mitt Romney and Paul Ryan, he went further: “They do not make us a nation of takers. They free us to take the risks that make this country great.” Obama signaled his readiness to improve the way social programs function, yet he decisively defended their existence and purpose.

Third, Obama called for the principle of equality to become reality in today’s America. “We the people declare today that the most evident of truth that all of us are created equal – is the star that guides us still,” and that “while these truths may be self-evident, they’ve never been self-executing.” In terms of equality of people of different race, homosexuals and women, America still has to walk a long way before it becomes reality. Unemployment among Afro-Americans and Latinos is nearly twice as high as that among America’s white population. Similarly, these two groups disproportionately suffer from poverty. Homosexual couples are still denied a series of rights granted to their heterosexual counterparts and many women still receive a lower pay than men in comparable positions. Obama signaled his commitment to reverse these trends.

He also chose to focus on domestic issues, a tendency that became clear during the campaign. For many in Europe, such absence of foreign policy substance comes as a disappointment. That should not be the case. The commitment to peaceful engagement and global alliances, as well as, somewhat surprising, the emphasis on the need to address climate change, are very positive indications that the next Administration will remain selective, yet constructive. That in itself is positive news. The alternative in the form of a Republican administration inspired by the growing isolationism on the American right would undoubtedly have been a less promising option.

With an eye to 2014 congressional elections and the Democrats’ hopes to retake the House, Obama outlined a principled course of action, as much as a campaign strategy that might grant liberals control of the Congress. Four bitter years of political confrontations have turned him into a more shrewd politician, yet he remains true to his vision of a more egalitarian American society. However, more than an expression of partisanship, his inaugural speech was tactical positioning. He has placed his bets. In case he wins, Obama’s second mandate might well prove historically important and all those that hope to see a more equal and just America will have reasons to rejoice. In case he loses, Obama’s aspirations to leave behind a legacy of change will remain unfulfilled and America will fail to reverse ever greater social stratification and political polarization.

(Published on BlogActiv on 25. January 2013)

(iz Večera, 18. januarja 2013, v celoti na voljo tukaj)

….

(Komentar je v celoti dosegljiv tukaj.)