(Večer) Ponovna izvolitev Baracka Obame: štiri ključna leta za ZDA

Veliko Demokratov si je oddahnilo, ko sta televizijski hiši NBC in CNN v torek nekaj minut po triindvajseti uri po vzhodnem času napovedali zmago predsednika Baracka Obame v zvezni deželi Ohio in s tem njegovo pridobitev zadostnega števila elektorskih glasov za ponoven mandat v Beli hiši. Kampanja je namreč v zadnjih tednih postajala vse bolj nervozna, vse več komunikacijskega šuma je bilo vnesenega v štiriindvajseturni medijski cirkus, vse več je bilo špekulacij. Tisti bolj razumni komentatorji, kot naprimer bloger Nate Silver, ki je vztrajno zbiral vse razpoložljive (kredibilne) raziskave javnega mnjenja in jih statistično neoporečno agregiral, so bili razglašeni za partijske propagandiste in ljudi iz ‘demokratskega vesolja’. Silver je zmago Baracka Obame napovedal z več kot devetdeset odstotno verjetnostjo. Kljub vsemu, nemir v demokratskem taboru se vse od prvega televizijskega soočenja kandidatov na začetku oktobra, ko je republikanski izzivalec Mitt Romney zelo prepričljivo premagal Obamo, nikoli ni povsem polegel.

Karte so se velikokrat premešale

Udarec za Republikance je zato toliko večji. Pomembni republikanski strategi, veliki donatorji, podporniki in seveda predsedniški in podpredsedniški kandidat so do zadnjega verjeli v zmago. Za razliko od volitev leta 2008, ko je takratni republikanski izzivalec John McCain imel nekaj dni časa, da se pripravi na poraz, je Mitt Romney tokrat resnično verjel v preobrat. Kampanja je v republikanskem taboru trajala zelo dolgo. Boj za nominacijo znotraj stranke se je namreč začel že v prvih mesecih leta 2011 ter se uradno zaključil šele letos poleti, ko je Mitt Romney na republikanski konvenciji na Floridi postal kandidat ‘velike stare stranke’. V tem času so se karte velikokrat premešale, marsikaj je bilo izrečenega, predvsem pa je tista bolj neodvisna in liberalna Amerika imela priložnost spremljati pomemben republikanski premik na desno. Romney je zato v ključni del kampanje – neposredni spopad z demokratskim kandidatom Obamo – vstopil sicer dobro pripravljen in finančno okrepljen, vendar tudi pod ideološkim pritiskom bolj radikalnih desnih struj znotraj republikanskega tabora ter obremenjen z javno izraženimi stališči, ki so odbila preveč neopredeljenih in zmernih volilcev.

V naslednjih dneh in tednih bo veliko napisanega o morebitnih razlogih za Obamovo zmago in Romneyjev poraz. Na tem mestu se zdi smiselno izpostaviti zgolj nekaj bistvenih. Obama je s pomočjo izjemne terenske kampanje znova uspel prepričati tiste družbene skupine, ki so mu prinesle potrebne glasove za zmago leta 2008: mlade in temnopolte Američane, priseljence iz Latinske Amerike ter Azije, Američane z nižjimi dohodki ter, še kako pomembno, ženske. Uspel jih je prepričati, da je njegova vizija za Ameriško prihodnost tista, ki jim obeta več osebnega napredka in izboljšanje življenjskih pogojev. In kar je še pomembnejše, Obami je uspelo svoje podpornike pripeljati na volišča.

Romneyju ni uspelo prepričati večine

Kljub za nasprotnika izjemno ugodnemu izhodišču v obliki šibke gospodarske rasti in visoke brezposelnosti, Romneyju ni uspelo prepričati večine Američanov, da je republikanska alternativa bolje usposobljena za izpolnitev obljub o boljšem jutri. Njegova nejasnost glede načrtov za obnovo gospodarstva, neoprijemljive obljube o dvanajstih miljonih novih služb ter pogoste menjave stališč so vsadile dvom v sicer soliden ugled uspešnega poslovneža in organizatorja zimskih Olimpijskih iger v Salt Lake Cityju leta 2002. Romney si je pravtako sam zadal velik udarec z nespretno izjavo o 47 odstotkih Američanov, ki naj bi v vsakem primeru podpirali predsednika Obamo, češ da so odvisni od zvezne vlade, ker prejemajo nadomestila za brezposelnost in zdravstveno oskrbo. Močno je odmevala tudi njegova zgodba o „polnih fasciklih žensk“, ki jih je pregledoval med iskanjem sodelavk kot novoizvoljeni guverner zvezne države Massachussets. Njegova izjava o „samo-deportaciji“ kot metodi reševanja vprašanja nelegalnih priseljencev je pravtako požela bolj malo navdušenja. Republikanski dvojec je tako izgubil podporo za zmago ključnih družbenih skupin.

Mu bo uspelo?

Vendar mora razprave o razlogih za zmago in poraz kmalu nadomestiti veliko pomembnejša razprava o prihodnosti. Å tiri vprašanja so tukaj ključnega pomena. Prvič, kaj ponovna izvolitev Obame pomeni za ZDA? Ali bo v drugem mandatu uspel nepovratno usmeriti ameriško gospodarstvo na pot okrevanja? Ali bo uspel izpeljati pomembne reforme na področju davčne in migracijske zakonodaje ter šolstva? Kakšen bo odziv Republikancev, predvsem predstavnikov večine v predstavniškem domu Kongresa? Ali se bodo premaknili proti centru in konstruktivno iskali soglasje o temeljnih reformah, ali pa bodo še naprej vztrajno napadali in preprečevali zakonodajne ukrepe? Glede na slabo javnofinančno in gospodarsko stanje si Amerika ne more privoščiti še nekaj let politične paralize. Drugič, kaj drugi mandat pomeni za Obamo? Iz njegovega govora po volilni zmagi v torek ponoči je nedvomno žarela ambicija, da se v zgodovino vpiše kot eden pomembnejših predsednikov. Ali bo sedaj, ko je razbremenjen političnega pritiska ponovne izvolitve, bolj odločen in nepopustljiv? Ali bo v drugem mandatu vladal kot vizionar iz kampanje 2008 ali kot pragmatik iz kampanje 2012? Ali se bo bolj odprto boril proti naraščajoči ekonomski neenakosti in privilegijem nekaterih skupin in slojev prebivalstva? Tretjič, kaj poraz pomeni za Republikansko stranko? Ali bo v njej prevladalo zavedanje, da destruktivno nasprotovanje v Kongresu in prisvajanje vedno bolj ekstremnih stališč, na dolgi rok vodi v propad stranke? Ali se bo okrepila njena sredina ali pa bo prevladala Stranka čajanke (t.i. Tea Party) in religiozno bolj ekstremni posamezniki? Ali se bodo Republikanci uspeli prilagoditi na demografske trende – predvsem večanje deleža nebelih prebivalcev – ki jim ob sedanjih stališčih niso naklonjeni? In nenazadnje, kaj ponovna izvolitev Obame pomeni za Evropo in svet?

Ali bo njegova druga administracija bolj angažirana pri reševanju svetovnih problemov, predvsem pri oživljanju gospodarske rasti in soočanju s klimatskimi spremembami? Ali bo spremenila pristop k vojni v Siriji? Ali bo poskušal Obama sam oživiti Bližnjevzhodni mirovni proces ter dialog z Iranom? Kakšne odnose bo uspel zgraditi z novim Kitajskim vodstvom? Ali bo Evropi namenil več pozornosti kot v iztekajočem se mandatu? Ali si lahko obetamo celo prve korake k izgradnji prostotrgovinskega območja med ZDA in EU? Ali pa se bo Amerika oddaljila od sveta ter vso energijo usmerila v reševanje lastnih težav?

Pred ZDA so štiri ključna leta v katerih lahko predsednik Obama bodisi povrne zaupanje v Ameriko kot najmočnejšo in najkreativnejšo državo na svetu, ali pa nemočno spremlja njen počasen a zanesljiv sestop iz prestola vodilne sile sveta. Glede na to, da bo tudi v priohdnje spodnji dom kongresa obvladovala republikanska večina, Obama v svojih rokah ne bo držal škarij in platna. Vendar pa mu je prepričljiva zmaga povrnila legimitnost na kateri lahko z veliko mero odločnosti zgradi zares zgodovinski drugi mandat.

(Tekst je bil 8.novembra objavljen na spletni strani Večera)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *