(Večer) Kako je lahko zmagal

Nemogoče je bilo napovedati zmago Donalda Trumpa. Le kako je Amerika lahko po Baracku Obami – izjemnem retoriku in vizionarju – izglasovala megalomaničnega turbokapitalista, serijskega lažnivca? Kako je lahko Trump zmagal brez stoodstotnega angažmaja republikanske stranke, z manj denarja, s poniževanjem manjšin, žensk …? Nedvomno bo v naslednjih dneh dovolj časa za premlevanje različnih statističnih podatkov, ki nam bodo sčasoma narisali popolnejšo sliko, danes je čas za razmislek o globljih vzrokih za njegov uspeh, katerih razumevanje je zelo pomembno tudi za Evropo. Moja pretekla povezanost z Ameriko mi ponuja tri iztočnice. Prvič, veliko ljudi (v ZDA in drugod, pomislimo na Veliko Britanijo) nikoli ni verjelo v koristi globalizacije in storitvene ekonomije. Veliko izmed njih jih je odraščalo med propadanjem celotnih industrijskih sektorjev, v družinah, včeraj razdejanih od alkohola, danes drog. Veliko teh ljudi tudi verjame, da pravi povzročitelji gospodarske krize, ki se sedaj vleče že osmo leto, niso odgovarjali za svoje napake in da to ni naključje…

(Komentar je bil objavljen 9. novembra 2016 in je v celoti dosegljiv na Večerovi spletni strani.)

(Delo) Raj z napako

Od leta 2004 živim v tujini, z enim samim daljšim povratkom v Slovenijo. Šest let sem preživel v Bruslju, štiri v Washingtonu, zadnje leto v Nikoziji, jeseni se vračam v Bruselj. Zamenjal sem pet služb in končal magisterij. Življenje in delo v tujini sem spoznal do obisti in na podlagi lastnih izkušenj lahko zapišem, da je selitev v tujino schnellkurs iz odraščanja: znajti se morate brez podpore družine in dolgoletnih prijateljev. Tuje okolje vam v zameno ponudi edinstveno priložnost za spoznavanje novega in drugačnega, tudi delovanja posamezne države in njenih glavnih podsistemov, kot so zdravstvo, šolstvo, policija in sodstvo. To je neprecenljiva izkušnja, ki se mi zdi bistvena pri presojanju današnje Slovenije in razmisleku o njeni prihodnosti.

Začnimo z Belgijo. Na glavni železniški postaji v Bruslju so me neke aprilske noči z nožem napadli neznanci in me okradli, dvakrat so mi vlomili v avtomobil, ukradena vzvratna ogledala sem kmalu nehal šteti. Skoraj vsi prijatelji in sodelavci so imeli vsaj eno podobno izkušnjo; v nekatere predele mesta nas je večina nehala zahajati, nekaterih (denimo danes zloglasnega Molenbeeka) mnogi sploh niso obiskali…

(Mnenje je bilo objavljeno v Delu 7. junija 2016 in je v celoti dostopno tukaj.)

(Večer) S premoženjem, ki ga odplakne zlom noge

fergusonAmerika za nekdanje sužnje ni imela ne časa ne denarja.

St. Louis je v marsičem obraz sodobne Amerike. Malodane vsa urbana središča med dvema obalama – še posebno tista na ameriškem Srednjem zahodu – in tisti njihovi prebivalci, ki se v zadnjih petdesetih letih (še) niso odselili, se soočajo s težkimi posledicami deindustrializacije in z njo povezano brezposelnostjo, revščino in urbanim razkrojem. Demografski podatki so neusmiljeni. St. Louis je imel leta 1950 več kot 850 tisoč prebivalcev, danes jih tam vztraja še približno 320 tisoč. Vzporedno z odseljevanjem se je utrjevala rasna poseljenost posameznih predelov mesta in St. Louis je danes eno najbolj segregiranih urbanih središč v ZDA. Višje na lestvici takoimenovane črno-bele delitve so se leta 2010 uvrstili zgolj Detroit, Milwaukee, New York, Newark, Chicago, Philadelphia, Miami in Cleveland.

Del temnopoltega severa je tudi predmestje Ferguson, ki je pred nekaj tedni v tragičnih okoliščinah pristalo pod žarometi svetovne javnosti. 9. avgusta je namreč belopolti policist Darren Wilson sredi belega dne s šestimi streli ubil temnopoltega 18-letnika Michaela Browna in s tem povzročil najhujše rasne izgrede v ZDA po tistih v Los Angelesu leta 1992, ki so sledili oprostitvi štirih policistov, vpletenih v brutalni pretep temnopoltega Rodneyja Kinga. Čeprav okoliščine za zdaj ostajajo nepojasnjene, je na prvi pogled hladnokrvna usmrtitev neoboroženega Browna znova odprla razpravo o rasnih odnosih med temnopoltimi in belopoltimi prebivalci Amerike…

(Članek je bil 30. avgusta 2014 objavljen v Večerovi prilogi V soboto, v celoti je dosegljiv tukaj.)

(metinalista.si) Vedno imam odprtih več knjig

books (Custom)

Ne morem se pohvaliti, da sem najbolj discipliniran bralec. Malokatero knjigo preberem od prve do zadnje strani, vedno imam odprtih več. Pravtako je večino časa nabor izrazito raznovrsten in obsega tako znanstvene knjige o ekonomiji, zunanji politiki in družbi kot tudi leposlovje. Kljub temu pa se v mojih rokah v zadnjem času najpogosteje znajdejo zapisi, ki odkrivajo drugačne plati Amerike (in sodobnega kapitalizma): revščino, diskriminacijo, nemoč. Vse od izbruha krize in selitve čez Atlantik so to teme, na katere sem veliko bolj pozoren, s svojim pisanjem za Večer jih skušam približati tudi bralcem v Sloveniji…

(Zeloten zapis o mojih bralnih navadah na Metini listi, spletni postaji za osebe širokih pogledov in aktivnega duha.)

(Večer) Eden za vse, vsi za nikogar

welcome

Letošnji prvi januar bo velikemu številu Američanov ostal v posebnem spominu. Po skoraj štirih letih priprav je namreč stopila v veljavo nova zakonodaja o zdravstvenem zavarovanju, sicer bolje poznana kot Obamacare. Dolga leta epskih političnih spopadov so postregla z izjemno kreativnim naborom teorij zarot. Tako naj bi nova zakonodaja vse Američane prisilila k vgradnji mikročipa, o tem, koga se sploh splača zdraviti, pa naj bi odslej odločali posebni “odbori za smrt”. čŒakanja je konec in Američani imajo končno tudi v praksi možnost preizkusiti do tega trenutka nedvomno najpomembnejši dosežek predsednika Obame. Tistih 48 milijonov izmed njih, ki do sedaj iz različnih razlogov niso bili zavarovani, bo imelo celo možnost prvič zadovoljno zaspati s podpisano pogodbo v predalu.

Glede na izjemnost trenutka se zdi na tej točki primerno omeniti vsaj nekaj osnovnih lastnosti zdravstvenega labirinta ZDA. Začnimo pri obsegu. Na letni ravni izdatki za zdravstvo znašajo več kot 2600 milijard dolarjev, kar predstavlja kar 17 odstotkov ameriškega BDP – bistveno več od devetodstotnega povprečja med članicami OECD. Za primerjavo, 2600 milijard dolarjev znaša celotni BDP Francije, ki ima – glej ga, zlomka – po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije najboljši zdravstveni sistem na svetu. Zatorej seveda ne preseneča, da vsak Američan v povprečju na letni ravni porabi skoraj trikrat več za zdravstvene storitve kot Francoz. Nekoliko bolj presenetljivo pa je, da to nikakor ne pomeni, da Američani v povprečju živijo dlje. Ne, Američani živijo leto in pol manj od povprečja OECD. Continue reading