(Večer) 2013 – evrski finale

flyflyNe glede na to, kaj si mislimo o ciprskem ekonomskem modelu, ki se je dolga leta napajal s prilivi tujega kapitala, tudi tistega sumljivega izvora, je bilo “reševanje” Cipra sramota za vodstvo skupne valute. Nočna srečanja, prikrivanje podrobnosti, nejasni sklepi, nasprotujoče si izjave, predvsem pa dopustitev možnosti, da znotraj evrskega območja depoziti varčevalcev, za katere so uzakonjene garancije držav, niso več nedotakljivi, so glavni razlogi za skrb. Vendar nas mora še bolj skrbeti dejstvo, da tudi po več kot štirih letih od izbruha gospodarske in finančne krize vodstvo EU in evroobmočja vedno znova išče improvizirane rešitve, ki ne načenjajo zgolj zaupanja zloglasnih mednarodnih finančnih trgov, temveč tudi evropskih državljanov.

Evropska skupna valuta je bila osnovana kot politični projekt, kljub temu da se o njej veliko bolj pogosto govori kot o zgolj ekonomskem okviru. Sedanja kriza je pokazala, da se dobronamerne želje na žalost niso uresničile. Medtem ko je monetarna politika Evropske centralne banke, povsem pričakovano, sledila predvsem napredovanju največjega gospodarstva znotraj evroobmočja, to je Nemčije, so gospodarstva na jugu EU v primerjavi s severom počasi, a vztrajno nazadovala. Dodatno (poceni) zadolževanje, tako zasebno kot javno, je dolgo časa to še zmoglo prikrivati, izbruh krize pa je razkril nevzdržnost dotedanjih trendov. Nadaljevanje je dobro znano vsem. Do sedaj je pet držav evroobmočja že bilo prisiljenih zaprositi za pomoč pri reševanju nastalih neravnovesij, nikakor ne moremo izključiti, da se v naslednjem obdobju seznam ne bo podaljšal. Ob tem gospodarski indikatorji z redkimi izjemami kažejo, da se razmere ne izboljšujejo, kvečjemu nasprotno. Nujno si moramo zato zastaviti vprašanje, ali je sedanja pot reševanja krize pravilna in edina možna. Pri iskanju odgovora nam bosta v pomoč dva najverjetnejša scenarija za postciprsko obdobje. Pri obeh bo veliko bolj pomembno vlogo od finančnega fetišizma, ki smo mu bili priča v zadnjih letih, odigrala politika.

Po prvem scenariju evroobmočje ne spremeni ničesar in nadaljuje sedanjo politiko “reševanja” krize. Glavna orodja za spopadanje z javnofinančnimi bankroti držav ostanejo fiskalna konsolidacija, notranje devalviranje in injekcije finančne pomoči. Gospodarstva Grčije, Å panije, Portugalske, Italije, Cipra, mogoče tudi Francije in Slovenije, nadaljujejo svojo pot po spirali stagnacije, vedno večje brezposelnosti ter višanja javnih dolgov. Uporaba na novo vzpostavljenih mehanizmov za sanacijo bančnih sistemov še naprej ostane zgolj teoretična možnost, ki bo na voljo v naslednji krizi, kadarkoli bo ta pač prišla. Novonastale težave se še naprej rešujejo ad hoc in države so prepuščene nemilosti mednarodnih finančnih trgov, edinih meritornih cenilcev njihove plačilne sposobnosti. čŒe se evroobmočje odloči za ta scenarij, nas krepitev notranjih političnih trenj, predvsem v državah, kjer prebivalstva na svoji koži najbolj občutijo posledice krize, ne sme presenetiti. Prav tako nas ne sme presenetiti krepitev evroskepticizma in pozivov o izstopu iz evra. Vse bolj očitno namreč postaja, da je evro postal mehanizem ne samo za vsiljevanje “pravilnega” gospodarskega modela, temveč tudi življenjskih navad. Nevarno bi se zato bilo slepiti, da bodo tehnokratsko računanje vzdržnosti državnih dolgov, vedno znova napačne projekcije o okrevanju in ponavljanje mantre, da je najhujše že za nami, kogarkoli prepričali o smiselnosti sedanje politike, predvsem v državah, kjer bodo ljudje še vsaj nekaj let na svojih plečih nosili posledice neodgovornega upravljanja bank, držav in skupne valute. Ljudje so čustvena bitja in Beppe Grillo in Alexis Tsipras nista padla z neba in nepričakovano prejela četrtine glasov v Italiji in Grčiji. Politika, pa naj bo grajena na še tako dodelanih ekonomskih modelih, je predvsem vlivanje zaupanja. Zaupanja, ki ga voditelji evroobmočja sedaj nimajo ravno veliko.

Po drugem scenariju se vodstvo evroobmočja, po možnosti še pred nemškimi volitvami jeseni, zave, da je vztrajanje pri sedanji politiki politično nevzdržno. Voditelji severnih držav priznajo tako sebi kot tudi svojim prebivalstvom naslednje: da sta bili poleg neodgovornih politikov in potratnosti prebivalcev na jugu za sedanjo krizo krivi tudi nepopolna struktura evra in odsotnost delujočih nadzornih mehanizmov; da je predkrizna makroekonomska politika evroobmočja prav tako prispevala k nazadovanju manj konkurenčnih gospodarstev ter je tako večala razkorak med severom in jugom, namesto da bi ga zmanjševala; da se je poceni kapital na jug prelival predvsem iz severnih bank in da je zato reševanje juga tudi reševanje slednjih. V luči vedno bolj glasnih dvomov o smiselnosti skupne valute, ki se krepijo predvsem v Italiji, se voditelji evropskega severa tudi zavejo, da je prihodnost evra v njihovih rokah, in zato privolijo v bolj smiselno reševanje krize. Trije koraki so ključnega pomena. Prvič, sedanji programi “reševanja” predvidijo daljši rok za vračilo posojil ter počasnejše uvajanje strukturnih sprememb. Drugič, evroobmočje prevzame nase del obstoječega dolga držav članic, kar je pred časom že predlagala skupina vplivnih nemških ekonomistov. Tretjič, voditelji evroobmočja dosežejo dogovor o izdaji skupnih projektnih evroobveznic in z njimi financirajo izgradnjo nove energetske in informacijske infrastrukture, omrežja hitrih vlakov ter vlaganja v raziskave in razvoj.

Seveda je seznam nujno nepopoln, vendar je bistveno sporočilo to, da je ljudem nujno povrniti zaupanje v smiselnost skupne valute ter obstoj solidarnosti znotraj EU. Na obeh namreč prihodnost evropskega integriranja bodisi stoji ali pade. Tako kot je evro postavila na noge politika, ga lahko sedaj samo ta reši.

(Mnenje je bilo 10. aprila 2013 objavljeno v Večeru)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *