(Večer) Eden za vse, vsi za nikogar

welcome

Letošnji prvi januar bo velikemu številu Američanov ostal v posebnem spominu. Po skoraj štirih letih priprav je namreč stopila v veljavo nova zakonodaja o zdravstvenem zavarovanju, sicer bolje poznana kot Obamacare. Dolga leta epskih političnih spopadov so postregla z izjemno kreativnim naborom teorij zarot. Tako naj bi nova zakonodaja vse Američane prisilila k vgradnji mikročipa, o tem, koga se sploh splača zdraviti, pa naj bi odslej odločali posebni “odbori za smrt”. čŒakanja je konec in Američani imajo končno tudi v praksi možnost preizkusiti do tega trenutka nedvomno najpomembnejši dosežek predsednika Obame. Tistih 48 milijonov izmed njih, ki do sedaj iz različnih razlogov niso bili zavarovani, bo imelo celo možnost prvič zadovoljno zaspati s podpisano pogodbo v predalu.

Glede na izjemnost trenutka se zdi na tej točki primerno omeniti vsaj nekaj osnovnih lastnosti zdravstvenega labirinta ZDA. Začnimo pri obsegu. Na letni ravni izdatki za zdravstvo znašajo več kot 2600 milijard dolarjev, kar predstavlja kar 17 odstotkov ameriškega BDP – bistveno več od devetodstotnega povprečja med članicami OECD. Za primerjavo, 2600 milijard dolarjev znaša celotni BDP Francije, ki ima – glej ga, zlomka – po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije najboljši zdravstveni sistem na svetu. Zatorej seveda ne preseneča, da vsak Američan v povprečju na letni ravni porabi skoraj trikrat več za zdravstvene storitve kot Francoz. Nekoliko bolj presenetljivo pa je, da to nikakor ne pomeni, da Američani v povprečju živijo dlje. Ne, Američani živijo leto in pol manj od povprečja OECD.

Nadaljujmo z notranjim ustrojem. Zdravstvo v ZDA je predvsem izjemen posel z milijardnimi dobički. Sistem je seveda prezapleten, da bi ga temeljito predstavili v nekaj odstavkih, vendar so osnove dokaj enostavne. Ponudnice zdravstvenih storitev so (večinoma) velike zasebne korporacije in samo največjih pet med njimi je leta 2012 vknjižilo približno tri milijarde in pol dolarjev dobička. Ponudnice zavarovanj so (večinoma) velike zasebne korporacije in samo največjih pet med njimi je imelo leta 2012 skupno več kot deset milijard dolarjev dobičkov. Dobaviteljice zdravil in lastnice patentov zanje so velike zasebne korporacije in samo največjih pet med njimi je leta 2012 ustvarilo kar 35 milijard dolarjev dobičkov (nekaj od tega seveda zunaj ZDA). Naivno bi bilo torej pričakovati, da lastnike teh treh sistemov skrbi zgolj zdravje obolelih in da je kovanje dobička povsem postranska zadeva.

Zanimiva je tudi vloga zvezne vlade. Slednja namreč iz svojega proračuna krije stroške za zdravljenje revnih in starejših Američanov ter vojnih veteranov. Vendar obstoječa zakonodaja – tudi po sprejetju Obamacare – njeno delovanje določa nekoliko shizofreno. Po eni strani se lahko zvezna vlada s ponudniki zdravstvenih storitev pogaja o ceni posameznih posegov, po drugi strani pa ji je izrecno prepovedano pogajanje s farmacevtskimi podjetji o ceni zdravil.

Steven Brill je v reviji Time nedavno predstavil nekaj izjemno perverznih posledic tovrstne ureditve. Na podlagi zbranih računov je pokazal, da lahko na primer zgolj stroški oskrbe zvitega zapestja na “prostem” trgu znašajo vratolomnih 200 tisoč dolarjev, medtem ko se v primeru, da račun plača zvezna vlada, čudežno znižajo na (sicer še vedno izjemnih) 17 tisoč dolarjev. Brill je opisal tudi primer, ko je povsem enostaven pregled zaradi bolečin v prsih nezavarovano 64-letnico stal kar 21 tisoč dolarjev. (Ob tem je vseeno vredno zapisati, da se je gospa po treh urah že lahko odpravila domov, saj so zdravniki ugotovili zgolj močno obliko pekoče zgage.) Kot da to ne bi bilo dovolj, so bolnišnice v posameznih primerih za zdravila zaračunale tudi do stokrat več, kot bi sicer stal nakup v lekarni za vogalom. Seveda se tovrstne perverznosti prelijejo tudi v letno rast cen storitev, ki je ponavadi nekajkrat višja od inflacije, ter v izjemno rast zdravstvenega sektorja, ki je tudi v času krize s polno paro drvel novim (napihnjenim) rekordom naproti.

Res je, izjemni vložki v zdravstveni sistem seveda pogosto privedejo do pomembnih novih tehnologij, novih vrst posegov, novih načinov zdravljenja in ne nazadnje tudi do novih zdravil. Ampak koliko Američanov si lahko sploh privošči tovrstne vrhunske storitve in najboljša zdravila, če si kar 48 milijonov izmed njih ne more privoščiti niti osnovnega zavarovanja? Zelo verjetno se je ob podobnem vprašanju ob selitvi v Belo hišo zamislil Obama. Verjetno se je takrat že zavedal, da milijoni nezavarovanih Američanov iz najmanj razvitih predelov ZDA nimajo dostopa do potrebne zdravstvene oskrbe. Zavedal se je verjetno tudi, da je med njimi veliko obolelih, ki jih zavarovalnice vztrajno zavračajo, saj so takrat (še) imele zakonsko pravico, da zaradi obstoječe bolezni z njimi ne sklenejo zavarovanja. Verjetno je prav tako poznal izsledke študije medicinske fakultete na univerzi Harvard, ki je ocenila, da na letni ravni zaradi (pre)visokih cen in odsotnosti zavarovanja po nepotrebnem umre 45 tisoč Američanov.

Ob vstopu v ovalno pisarno se je Obama zato soočal z dejstvom, da bo nadaljevanje nehumane ureditve zdravstvenega sistema v ZDA vsako leto njegovega vladanja posredno povzročilo smrt približno toliko ljudi, kot je Amerika pokopala padlih vojakov med devet let trajajočo vietnamsko vojno. Soočal se je tudi z dejstvom, da bo brez reforme izjemno veliko število nezavarovanih Američanov za vedno obsojenih na revščino, saj še tako nedolžen zvin zapestja zanje lahko pomeni finančni bankrot. Sprejetje Obamacare je zato – kljub nekaterim očitnim pomanjkljivostim – nedvomno zgodovinskega pomena in mnogi ga označujejo za najpomembnejši zakonodajni ukrep za boj proti revščini vse od vzpostavitve osnov države blaginje v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Reforma namreč uvaja obvezno zdravstveno zavarovanje, namenja dodatno finančno podporo za njen nakup ter odpravlja pravico zavarovalnic, da obolelim odrekajo sklenitev zavarovanja. Amerika tako dobiva veliko bolj solidarnostni sistem zdravstvenega zavarovanja, v katerega vplačujejo ter imajo pravico vstopati vsi, ne zgolj premožni in zdravi. Za veliko večino ljudi na tej strani Atlantika verjetno povsem sprejemljiv sistem.

Za veliko Američanov pa nikakor. Obamacare je za zaprisežene libertarce in njihove politične predstavnike grob in nesprejemljiv poseg v svobodo posameznika, ki je sedaj “prisiljen” skleniti zavarovanje, čeprav ga po lastni presoji ne potrebuje. Kako svoboden je recimo nezavarovani posameznik, ko si polomi tri rebra in zato prejme domov položnico v vrednosti nekaj deset tisoč dolarjev, ki jih seveda nima, marsikomu upravičeno ni jasno. Prav tako marsikdo upravičeno ne razume, kaj tovrstna svoboda pomeni za posameznika, ki zboli za rakom in nima denarja za zdravljenje, ali pa, kar je še bolj ironično, ima celo dovolj denarja za zavarovanje, vendar ga zavarovalnica vztrajno zavrača, ker je – kakšno naključje! – zbolel za rakom.

Ameriška politična desnica je znotraj ideološko povsem polariziranega in iracionalnega političnega prostora velik del volilnega telesa že uspešno prepričala, da je Obamacare zgolj prvi steber socialistične ureditve, ki jo vztrajno snuje Obama. Reforma Obamacare je postala pogonsko gorivo konservativnih sil in na veliko žalost njenih podpornikov na levici je administracija k temu veliko prispevala sama. Republikance, še posebno pripadnike libertarnega gibanja čajankarjev, je namreč na začetku oktobra predčasno obiskal Božiček in jih obdaril s povsem spodletelim lansiranjem spletne strani, na kateri bi se moralo začeti trgovanje z novimi zavarovalnimi policami. Kljub temu se zdi skrajno cinično kovati zmago na tehničnih spodrsljajih ter nesporazumih pri vpeljavi zakonodaje, ki bo navsezadnje milijonom Američanov izboljšala ali celo podaljšala življenje in omilila pritisk revščine na tiste izmed njih, ki so do sedaj lahko o zavarovanju zgolj sanjali. To so izjemni dosežki, ob katerih bi morala biti še tako neuspešno pripravljena spletna stran povsem obroben pripetljaj. Prav tako zgodovinskosti trenutka ne bi smela zasenčiti ideološka zaslepljenost populistov, ki pod pretvezo svobode ljudem vsiljujejo nepotrebno tveganje in s tem še krepijo razliko med bogatimi in revnimi v ZDA, ki je že tako na rekordno visoki ravni. Pa vendar dejstvo, da povsem očitni propagandni prijemi uspevajo v prah sesuti argumente v prid razumne reforme, kaže na vso brutalnost ameriške politike.

Å e več. Na prvi pogled minoren tehnični spodrsljaj je napolnil jadra republikanskih kandidatov, ki bodo v bližajočem se jesenskem volilnem spopadu vztrajno ponavljali, da so imeli prav tako glede vsebine zdravstvene reforme kot tudi glede nesposobnosti administracije. Znotraj notorično populističnega štiriindvajseturnega medijskega cikla ter sveta resničnostih šovov časa za poglobljen razmislek seveda ni in še tako retorično nadarjen predsednik bo na žalost zelo verjetno iz spopada izšel kot poraženec. Dobrodošli v deželo sanj.

(Mnenje je bilo 14. januarja 2014 objavljeno v Večeru)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *