(Večer) Odhod rokovske zvezdnice diplomacije

Danes bo Hillary Rodham Clinton izpraznila svojo pisarno na ameriškem zunanjem ministrstvu oziroma State Departmentu, vanjo pa se bo vselil John Kerry, ki je bil v senatu potrjen za njenega naslednika. Z vrha ameriške zunanje politike se Clintonova umika na vrhuncu svoje priljubljenosti. Po zadnji javnomnenjski raziskavi televizijske mreže NBC in časopisa Wall Street Journal njen mandat pozitivno ocenjuje kar 69 odstotkov vprašanih, med njimi tudi 41 odstotkov tistih, ki so se opredelili za republikance. V zadnjih desetletjih se je z višjo stopnjo priljubljenosti ob slovesu lahko pohvalil zgolj Colin Powell, ki je služboval v nedvomno bolj kon-troverznem prvem mandatu Georgea W. Busha.

Hillary je svojevrsten fenomen ameriške politike. V najvišjih ameriških političnih krogih se je prvič pojavila že konec sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot soproga Billa Clintona, takrat še guvernerja zvezne države Arkansas. Širši svetovni javnosti je postala znana slabih dvajset let kasneje, ko je kot prva dama ZDA stoično prenašala politični linč svojega moža, ki se je zapletel v zunajzakonsko razmerje s pripravnico Monico Lewinsky. Le malokdo zunaj njenega ozkega kroga zaupnikov je takrat pričakoval, da bo kmalu po odhodu svojega moža iz prvih vrst ameriške politike tudi sama postala “težkokategornica” na washingtonskem političnem parketu. Leta 2001 je bila izvoljena za senatorko zvezne države New York, sedem let kasneje pa je šele po dolgotrajnem in ostrem spopadu z Barackom Obamomorala priznati poraz v boju za predsedniško nominacijo de-mokratske stranke. Veliko poznavalcev je bilo takrat prepričanih, da bi lahko predsedniško vlogo opravila bolje kot Obama. Ta jo je, na presenečenje mnogih in kljub medsebojnemu antagonizmu, kasneje povabil v svojo ekipo.

Clintonova je bila pri vodenju ameriške diplomacije nedvomno neutrudljiva. V štirih letih je obiskala 112 držav, prepotovala je več kot milijon kilometrov ter na poti preživela več kot 400 dni. Zaradi njene vsesplošne prepoznavnosti in priljubljenosti v svetu jo je časopis The New York Times označil za rockovsko zvezdnico diplomacije, revija Forbes pa jo je lani uvrstila na drugo mesto med najvplivnejšimi ženskami na svetu, takoj za nemško kanclerko Angelo Merkel.

Vendar pa so mnenja o uspešnosti njenega mandata med zunanjepolitičnimi komentatorji različna. Res si je s svojo karizmo, odločnostjo in neposrednim diplomatskim slogom priborila izjemno spoštovanje. Njena svetovna turneja je tako nedvomno veliko pripomogla k temu, da se je v zadnjih štirih letih ugled ZDA v svetu izboljšal. Prav tako je njeno mnenje pomembno vplivalo na ameriško odločitev za sodelovanje v vojaški operaciji v Libiji ter geostrateški zasuk ZDA proti Aziji. Zaradi njenega osebne-ga angažmaja se lahko kitajski borec za človekove prav ice Chen Guangcheng zdaj sprehaja po ulicah New Yorka. Clintonova je prav tako pustila močan pečat na ameriških odnosih z režimom v Mjanmaru, ki se je postopoma začel odpirati v svet. Neutrudno se je povsod po svetu borila za pravice žensk ter poudarjala pomen svobodnega dostopa do svetovnega spleta. V vseh štirih letih kljub štiriindvajseturnemu medijskemu ciklu ni storila nobenega večjega spodrsljaja, ameriško zunanje ministrstvo pa zapušča brez večjih zamer in sovražnikov.

Po drugi strani pa za seboj ne pušča odmevnih dosežkov, s katerimi se lahko pohvalijo nekateri njeni predhodniki. Ni ji uspelo doseči preboja v ameriških odnosih z Iranom in s Severno Korejo. Razplet državljanske vojne v Siriji, ki dosega vse bolj tragične razsežnosti, ostaja negotov, arabska pomlad pa se vse bolj spreminja v zimo. Bližnjevzhodni mirovni proces je tako rekoč mrtev in možnost za oblikovanje dveh neodvisnih držav – Palestine in Izraela – se vse bolj odmika. V zadnjih dneh v Washingtonu odmeva tudi ukinitev oddelka zunanjega ministrstva, ki se je ukvarjal z zaprtjem vojaškega zapora Guantanamo na Kubi in premestitvijo tamkajšnjih zapornikov. V luči siceršnjega zagovarjanja svobode interneta se zdi nekoliko hipokritičen odnos Clintonove do Wikileaksa, ki je odkril marsikatere umazane podrob-nosti ameriške zunanje politike, tudi njena navodila za zbiranje podatkov o visokih uradnikih ZN.

Dejstvo, da je Clintonova svoja štiri leta na čelu ameriške diplomacije posvetila predvsem (uspešni) rehabilitaciji ugleda ZDA v svetu, je treba pripisati tudi zavestni odločitvi Obame, da bo rešitve za najpomembnejša in zahtevna varnostna vprašanja iskal znotraj ozkega kroga sodelavcev v Beli hiši in Pentagonu. Tako je projekt ameriškega umika iz Iraka vodil podpredsednik Joe Biden ob podpori svetovalca za nacionalno varnost Tona Donilona, ki je bil ključen tudi pri odločitvi za obračun z Osamo bin Ladnom. Na pomembne zunanjepolitične usmeritve so bistveno vplivali tudi Obamovi posebni odposlanci. Nedavno preminuli Richard Holbrooke je krojil ameriško politiko do Afganistana in Pakistana, George Mitchell pa je skušal z mrtve točke premakniti bližnjevzhodni mirovni proces.

V luči izjemne podpore v javnosti si Clintonova s tovrstnimi interpretacijami verjetno pretirano ne beli glave. Veliko bolj verjetno se zdi, da te dni uživa v zvezdniškem slovesu ter počasi pričenja razmišljati o tem, ali naj se znova poda v boj za demokratsko nominacijo. Pri tem lahko računa na odločno podporo številnih članov demokratskega establišmenta, ne nazadnje tudi svojega še vedno zelo priljubljenega in vplivnega moža Billa ter sedanjega predsednika Obamo, ki bi se ji s tem lahko oddolžila za dolgoletno zvestobo in predanost. Kljub 65 letom starosti in nedavnim zdravstvenim težavam se zdi polna energije, in čeprav svoje načrte uspešno ohranja zase, se zdi, da se svoji ambiciji, da postane prva ameriška predsednica, ne bo mogla upreti.

(Članek je bil 1. februarja 2013 objavljen v Večeru, v celoti pa je dosegljiv tukaj.)

zv7qrnb

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>