(Večer) Odhod rokovske zvezdnice diplomacije

Danes bo Hillary Rodham Clinton izpraznila svojo pisarno na ameriškem zunanjem ministrstvu oziroma State Departmentu, vanjo pa se bo vselil John Kerry, ki je bil v senatu potrjen za njenega naslednika. Z vrha ameriške zunanje politike se Clintonova umika na vrhuncu svoje priljubljenosti. Po zadnji javnomnenjski raziskavi televizijske mreže NBC in časopisa Wall Street Journal njen mandat pozitivno ocenjuje kar 69 odstotkov vprašanih, med njimi tudi 41 odstotkov tistih, ki so se opredelili za republikance. V zadnjih desetletjih se je z višjo stopnjo priljubljenosti ob slovesu lahko pohvalil zgolj Colin Powell, ki je služboval v nedvomno bolj kon-troverznem prvem mandatu Georgea W. Busha.

Hillary je svojevrsten fenomen ameriške politike. V najvišjih ameriških političnih krogih se je prvič pojavila že konec sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot soproga Billa Clintona, takrat še guvernerja zvezne države Arkansas. Å irši svetovni javnosti je postala znana slabih dvajset let kasneje, ko je kot prva dama ZDA stoično prenašala politični linč svojega moža, ki se je zapletel v zunajzakonsko razmerje s pripravnico Monico Lewinsky. Le malokdo zunaj njenega ozkega kroga zaupnikov je takrat pričakoval, da bo kmalu po odhodu svojega moža iz prvih vrst ameriške politike tudi sama postala “težkokategornica” na washingtonskem političnem parketu. Leta 2001 je bila izvoljena za senatorko zvezne države New York, sedem let kasneje pa je šele po dolgotrajnem in ostrem spopadu z Barackom Obamomorala priznati poraz v boju za predsedniško nominacijo de-mokratske stranke. Veliko poznavalcev je bilo takrat prepričanih, da bi lahko predsedniško vlogo opravila bolje kot Obama. Ta jo je, na presenečenje mnogih in kljub medsebojnemu antagonizmu, kasneje povabil v svojo ekipo.

Clintonova je bila pri vodenju ameriške diplomacije nedvomno neutrudljiva. V štirih letih je obiskala 112 držav, prepotovala je več kot milijon kilometrov ter na poti preživela več kot 400 dni. Zaradi njene vsesplošne prepoznavnosti in priljubljenosti v svetu jo je časopis The New York Times označil za rockovsko zvezdnico diplomacije, revija Forbes pa jo je lani uvrstila na drugo mesto med najvplivnejšimi ženskami na svetu, takoj za nemško kanclerko Angelo Merkel.

Vendar pa so mnenja o uspešnosti njenega mandata med zunanjepolitičnimi komentatorji različna. Res si je s svojo karizmo, odločnostjo in neposrednim diplomatskim slogom priborila izjemno spoštovanje. Njena svetovna turneja je tako nedvomno veliko pripomogla k temu, da se je v zadnjih štirih letih ugled ZDA v svetu izboljšal. Prav tako je njeno mnenje pomembno vplivalo na ameriško odločitev za sodelovanje v vojaški operaciji v Libiji ter geostrateški zasuk ZDA proti Aziji. Zaradi njenega osebne-ga angažmaja se lahko kitajski borec za človekove prav ice Chen Guangcheng zdaj sprehaja po ulicah New Yorka. Clintonova je prav tako pustila močan pečat na ameriških odnosih z režimom v Mjanmaru, ki se je postopoma začel odpirati v svet. Neutrudno se je povsod po svetu borila za pravice žensk ter poudarjala pomen svobodnega dostopa do svetovnega spleta. V vseh štirih letih kljub štiriindvajseturnemu medijskemu ciklu ni storila nobenega večjega spodrsljaja, ameriško zunanje ministrstvo pa zapušča brez večjih zamer in sovražnikov.

Po drugi strani pa za seboj ne pušča odmevnih dosežkov, s katerimi se lahko pohvalijo nekateri njeni predhodniki. Ni ji uspelo doseči preboja v ameriških odnosih z Iranom in s Severno Korejo. Razplet državljanske vojne v Siriji, ki dosega vse bolj tragične razsežnosti, ostaja negotov, arabska pomlad pa se vse bolj spreminja v zimo. Bližnjevzhodni mirovni proces je tako rekoč mrtev in možnost za oblikovanje dveh neodvisnih držav – Palestine in Izraela – se vse bolj odmika. V zadnjih dneh v Washingtonu odmeva tudi ukinitev oddelka zunanjega ministrstva, ki se je ukvarjal z zaprtjem vojaškega zapora Guantanamo na Kubi in premestitvijo tamkajšnjih zapornikov. V luči siceršnjega zagovarjanja svobode interneta se zdi nekoliko hipokritičen odnos Clintonove do Wikileaksa, ki je odkril marsikatere umazane podrob-nosti ameriške zunanje politike, tudi njena navodila za zbiranje podatkov o visokih uradnikih ZN.

Dejstvo, da je Clintonova svoja štiri leta na čelu ameriške diplomacije posvetila predvsem (uspešni) rehabilitaciji ugleda ZDA v svetu, je treba pripisati tudi zavestni odločitvi Obame, da bo rešitve za najpomembnejša in zahtevna varnostna vprašanja iskal znotraj ozkega kroga sodelavcev v Beli hiši in Pentagonu. Tako je projekt ameriškega umika iz Iraka vodil podpredsednik Joe Biden ob podpori svetovalca za nacionalno varnost Tona Donilona, ki je bil ključen tudi pri odločitvi za obračun z Osamo bin Ladnom. Na pomembne zunanjepolitične usmeritve so bistveno vplivali tudi Obamovi posebni odposlanci. Nedavno preminuli Richard Holbrooke je krojil ameriško politiko do Afganistana in Pakistana, George Mitchell pa je skušal z mrtve točke premakniti bližnjevzhodni mirovni proces.

V luči izjemne podpore v javnosti si Clintonova s tovrstnimi interpretacijami verjetno pretirano ne beli glave. Veliko bolj verjetno se zdi, da te dni uživa v zvezdniškem slovesu ter počasi pričenja razmišljati o tem, ali naj se znova poda v boj za demokratsko nominacijo. Pri tem lahko računa na odločno podporo številnih članov demokratskega establišmenta, ne nazadnje tudi svojega še vedno zelo priljubljenega in vplivnega moža Billa ter sedanjega predsednika Obamo, ki bi se ji s tem lahko oddolžila za dolgoletno zvestobo in predanost. Kljub 65 letom starosti in nedavnim zdravstvenim težavam se zdi polna energije, in čeprav svoje načrte uspešno ohranja zase, se zdi, da se svoji ambiciji, da postane prva ameriška predsednica, ne bo mogla upreti.

(čŒlanek je bil 1. februarja 2013 objavljen v Večeru, v celoti pa je dosegljiv tukaj.)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *