(Večer) Trgovina, piščanec s klorom in druge ovire

brickEU in ZDA bodo začele pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu, so te dni končno objavili ameriški predsednik Obama in predstavniki EU. Evropski komisar za trgovino De Gucht: Pogajanja ne bodo lahka.

Prvi tedni novih administracij v ZDA vedno znova postrežejo z oživljanjem neuresničenih projektov in snovanjem novih. Å e preden je Barack Obama znova prisegel kot predsednik ZDA, so na površje že priplavale številne pobude, ki bi lahko bistveno zaznamovale njegov drugi mandat. Nekatere so bolj odmevne, recimo reforma politike priseljevanja ter sprememba zakonodaje za nošenje orožja, nekatere manj.

Med slednje spada tudi dogovor o čezatlantskem prostotrgovinskem sporazumu, ki ostaja neizpolnjena želja ameriških in evropskih zagovornikov proste trgovine in v zadnjem obdobju v Washingtonu uživa vedno več podpore. Razprave o sklenitvi sporazuma Tafta (Transatlantic Free Trade Agreement) segajo v začetek 90. let prejšnjega stoletja. Tafta bi vzpostavila prostotrgovinsko območje med ZDA in EU in povezala dve največji gospodarstvi na svetu, ki skupno tvorita več kot polovico globalne ekonomije, njuna medsebojna blagovna izmenjava pa že danes na letni ravni obsega več kot 700 milijard dolarjev. čŒe temu prištejemo še kapitalske tokove, čezatlantsko gospodarsko sodelovanje doseže vrtoglavih pet tisoč milijard dolarjev.

Zakaj doslej brez uspeha?

Prvič, tako ZDA kot tudi EU imajo močno zaščitena kmetijska sektorja, njuna nesoglasja pa so v veliki meri tudi odločilno prispevala k propadu dogovora o multilateralnem trgovinskem sporazumu znotraj Svetovne trgovinske organizacije (WTO). Drugič, kljub temu da obe gospodarstvi spadata med najrazvitejše na svetu, obstaja med njima še vedno veliko razlik v določanju tehničnih in varnostnih standardov. Tretjič, v simbolnem smislu bi sklenitev čezatlantskega prostotrgovinskega sporazuma pomenila jasno nezaupnico multilateralnemu urejanju svetovne trgovine znotraj WTO, saj bi postavila preostala velika gospodarstva – med njimi Kitajsko, Indijo, Japonsko, Brazilijo – in tudi manjše države v razvoju na stranski tir. V zadnjih letih je ideja znova pridobila zagon in 2007. so ZDA in EU vzpostavile čŒezatlantski gospodarski svet, ki je pogovore dvignil na višjo politično raven, vendar razen rednih srečanj med visokimi predstavniki obeh strani ni prinesel oprijemljivih rezultatov. Obe strani sta bili v zadnjih letih predvsem polno zaposleni z reševanjem posledic gospodarske krize, ki je puščala le malo časa za nove obsežne politične pobude.

“Z enim rezervoarjem goriva”

Po ocenah nedavno objavljene študije Nemškega Marshallovega sklada (German Marshall Fund, GMF) naj bi imeli ameriško in evropsko gospodarstvo od sklenitve sporazuma koristi v višini nekaj sto milijard dolarjev, prav tako pa si obe strani lahko obetata veliko število novih delovnih mest. Å tudija Evropskega centra za mednarodno politično ekonomijo (European center for international political economy, ECIPE) poudarja tudi dinamične koristi Tafte, ki bi lahko evropsko gospodarsko rast dvignila za polovico odstotka. V sedanjih razmerah niti sicer skromnega prispevka ne gre zanemariti.

Tega se je nedvomno dobro zavedala tudi Hillary Clinton, do nedavnega zunanja ministrica ZDA, ko je v enem svojih zadnjih pomembnejših govorov v Washingtonu orisala Tafto kot vizijo “ekonomske različice Nata”, podpredsednik Joe Biden pa je na pravkar končani varnostni konferenci v MÅ«nchnu izpostavil veliki potencial Tafte in pozval, naj se pogovori začnejo čim prej, zaključijo pa z “enim rezervoarjem goriva”. Pismo podpore za pričetek pogovorov je nedavno podpisalo tudi dvajset ameriških senatorjev, tako iz vrst republikancev kot demokratov, med njimi tudi novi državni sekretar John Kerry.

Podpora v EU, poenotenje v ZDA

Znotraj EU ima Tafta zaradi domnevnih pozitivnih učinkov na gospodarstvo prav tako veliko podpornikov. Javno so idejo v zadnjih letih podprli nemška kanclerka Angela Merkel, britanski premier David Cameron in nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy. Projekt močno zagovarja tudi evropski komisar za trgovino Karel De Gucht, ki je bil nedavno na obisku v Washingtonu. Navsezadnje so močno podporo za celovit čezatlantski prostotrgovinski sporazum izrekli evropski voditelji, zbrani na zadnjem evropskem vrhu.

Washingtonski opazovalci nič kaj presenetljivo poudarjajo tudi pomen političnega preračunavanja ter s tem povezanega iskanja oprijemljivih uspehov druge Obamove administracije. Madeline Albright, ameriška zunanja ministrica iz časov predsednika Billa Clintona, je tako med nedavno razpravo o prihodnjih izzivih čezatlantskega partnerstva povsem odkrito dejala, da je Tafta za Obamo odlična taktična priložnost, saj prosta trgovina večinoma ostaja edino področje, na katerem si lahko obeta podporo in soglasje republikanskega in demokratskega tabora. Pričetek pogovorov bi lahko zbližal ključne igralce na Kapitolskem griču ter nekoliko ublažil politično polarizacijo, ki precej preprečuje normalno delovanje ameriškega političnega sistema.

Odpor kmetijskih lobijev

Glavne ovire, z izjemo politične simbolike pogajanj v okviru WTO, ki so popolnoma zamrla, ostajajo nespremenjene. Skupna kmetijska politika v EU ohranja visoko stopnjo zaščite in finančne podpore za evropski kmetijski sektor. Za subvencije veliko proračunskih sredstev namenjajo tudi ZDA. Odpora obeh kmetijskih lobijev in držav, ki bi bile ob popolni liberalizaciji najbolj prizadete, tako po vsej verjetnosti ne gre zanemariti. Na bistveno različnih stališčih čezatlantska partnerja stojita tudi v primeru genetsko spremenjenih organizmov (GSO) in prehranskih dodatkov v živilski industriji. Visoka stopnja nezaupanja v neškodljivost GSO v Evropi nedvomno ostaja, zanimiva pa je tudi prigoda izpred slabih petih let, ko je vrh med EU in ZDA prav v času slovenskega predsedovanja zasenčil nekoliko bizaren spor o dovoljenju za izvoz ameriških piščancev na evropski trg. Američani namreč piščance pred prodajo operejo s klorom, tega pa evropska zakonodaja ne dopušča. Podobnih razlik v določanju standardov je še veliko in to bi lahko bistveno otežilo pogajanja. A si nihče v najpomembnejših prestolnicah Evrope in Bruslju ne želi izpustiti priložnosti za izboljšanje gospodarske klime v EU, četudi vse posledice prostotrgovinskega sporazuma na posamezne sektorje še niso znane. Ob tem vrhu evropske politike lajša delo tudi dejstvo, da so pritiski tradicionalnih skeptikov iz vrst socialistov in nasprotnikov globalizacije pet let po izbruhu gospodarske krize presenetljivo bistveno šibkejši, kot so bili v času referendumskih kampanj v Franciji ter na Nizozemskem, katerih negativna izida sta leta 2008 zapečatila usodo nekdanje evropske ustave.

(Vir.)

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *