(Večer) Trgovina, piščanec s klorom in druge ovire

brickEU in ZDA bodo začele pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu, so te dni končno objavili ameriški predsednik Obama in predstavniki EU. Evropski komisar za trgovino De Gucht: Pogajanja ne bodo lahka.

Prvi tedni novih administracij v ZDA vedno znova postrežejo z oživljanjem neuresničenih projektov in snovanjem novih. Še preden je Barack Obama znova prisegel kot predsednik ZDA, so na površje že priplavale številne pobude, ki bi lahko bistveno zaznamovale njegov drugi mandat. Nekatere so bolj odmevne, recimo reforma politike priseljevanja ter sprememba zakonodaje za nošenje orožja, nekatere manj.

Med slednje spada tudi dogovor o čezatlantskem prostotrgovinskem sporazumu, ki ostaja neizpolnjena želja ameriških in evropskih zagovornikov proste trgovine in v zadnjem obdobju v Washingtonu uživa vedno več podpore. Razprave o sklenitvi sporazuma Tafta (Transatlantic Free Trade Agreement) segajo v začetek 90. let prejšnjega stoletja. Tafta bi vzpostavila prostotrgovinsko območje med ZDA in EU in povezala dve največji gospodarstvi na svetu, ki skupno tvorita več kot polovico globalne ekonomije, njuna medsebojna blagovna izmenjava pa že danes na letni ravni obsega več kot 700 milijard dolarjev. Če temu prištejemo še kapitalske tokove, čezatlantsko gospodarsko sodelovanje doseže vrtoglavih pet tisoč milijard dolarjev.

Zakaj doslej brez uspeha?

Prvič, tako ZDA kot tudi EU imajo močno zaščitena kmetijska sektorja, njuna nesoglasja pa so v veliki meri tudi odločilno prispevala k propadu dogovora o multilateralnem trgovinskem sporazumu znotraj Svetovne trgovinske organizacije (WTO). Drugič, kljub temu da obe gospodarstvi spadata med najrazvitejše na svetu, obstaja med njima še vedno veliko razlik v določanju tehničnih in varnostnih standardov. Tretjič, v simbolnem smislu bi sklenitev čezatlantskega prostotrgovinskega sporazuma pomenila jasno nezaupnico multilateralnemu urejanju svetovne trgovine znotraj WTO, saj bi postavila preostala velika gospodarstva – med njimi Kitajsko, Indijo, Japonsko, Brazilijo – in tudi manjše države v razvoju na stranski tir. V zadnjih letih je ideja znova pridobila zagon in 2007. so ZDA in EU vzpostavile Čezatlantski gospodarski svet, ki je pogovore dvignil na višjo politično raven, vendar razen rednih srečanj med visokimi predstavniki obeh strani ni prinesel oprijemljivih rezultatov. Obe strani sta bili v zadnjih letih predvsem polno zaposleni z reševanjem posledic gospodarske krize, ki je puščala le malo časa za nove obsežne politične pobude.

“Z enim rezervoarjem goriva”

Po ocenah nedavno objavljene študije Nemškega Marshallovega sklada (German Marshall Fund, GMF) naj bi imeli ameriško in evropsko gospodarstvo od sklenitve sporazuma koristi v višini nekaj sto milijard dolarjev, prav tako pa si obe strani lahko obetata veliko število novih delovnih mest. Študija Evropskega centra za mednarodno politično ekonomijo (European center for international political economy, ECIPE) poudarja tudi dinamične koristi Tafte, ki bi lahko evropsko gospodarsko rast dvignila za polovico odstotka. V sedanjih razmerah niti sicer skromnega prispevka ne gre zanemariti.

Tega se je nedvomno dobro zavedala tudi Hillary Clinton, do nedavnega zunanja ministrica ZDA, ko je v enem svojih zadnjih pomembnejših govorov v Washingtonu orisala Tafto kot vizijo “ekonomske različice Nata”, podpredsednik Joe Biden pa je na pravkar končani varnostni konferenci v Mūnchnu izpostavil veliki potencial Tafte in pozval, naj se pogovori začnejo čim prej, zaključijo pa z “enim rezervoarjem goriva”. Pismo podpore za pričetek pogovorov je nedavno podpisalo tudi dvajset ameriških senatorjev, tako iz vrst republikancev kot demokratov, med njimi tudi novi državni sekretar John Kerry.

Podpora v EU, poenotenje v ZDA

Znotraj EU ima Tafta zaradi domnevnih pozitivnih učinkov na gospodarstvo prav tako veliko podpornikov. Javno so idejo v zadnjih letih podprli nemška kanclerka Angela Merkel, britanski premier David Cameron in nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy. Projekt močno zagovarja tudi evropski komisar za trgovino Karel De Gucht, ki je bil nedavno na obisku v Washingtonu. Navsezadnje so močno podporo za celovit čezatlantski prostotrgovinski sporazum izrekli evropski voditelji, zbrani na zadnjem evropskem vrhu.

Washingtonski opazovalci nič kaj presenetljivo poudarjajo tudi pomen političnega preračunavanja ter s tem povezanega iskanja oprijemljivih uspehov druge Obamove administracije. Madeline Albright, ameriška zunanja ministrica iz časov predsednika Billa Clintona, je tako med nedavno razpravo o prihodnjih izzivih čezatlantskega partnerstva povsem odkrito dejala, da je Tafta za Obamo odlična taktična priložnost, saj prosta trgovina večinoma ostaja edino področje, na katerem si lahko obeta podporo in soglasje republikanskega in demokratskega tabora. Pričetek pogovorov bi lahko zbližal ključne igralce na Kapitolskem griču ter nekoliko ublažil politično polarizacijo, ki precej preprečuje normalno delovanje ameriškega političnega sistema.

Odpor kmetijskih lobijev

Glavne ovire, z izjemo politične simbolike pogajanj v okviru WTO, ki so popolnoma zamrla, ostajajo nespremenjene. Skupna kmetijska politika v EU ohranja visoko stopnjo zaščite in finančne podpore za evropski kmetijski sektor. Za subvencije veliko proračunskih sredstev namenjajo tudi ZDA. Odpora obeh kmetijskih lobijev in držav, ki bi bile ob popolni liberalizaciji najbolj prizadete, tako po vsej verjetnosti ne gre zanemariti. Na bistveno različnih stališčih čezatlantska partnerja stojita tudi v primeru genetsko spremenjenih organizmov (GSO) in prehranskih dodatkov v živilski industriji. Visoka stopnja nezaupanja v neškodljivost GSO v Evropi nedvomno ostaja, zanimiva pa je tudi prigoda izpred slabih petih let, ko je vrh med EU in ZDA prav v času slovenskega predsedovanja zasenčil nekoliko bizaren spor o dovoljenju za izvoz ameriških piščancev na evropski trg. Američani namreč piščance pred prodajo operejo s klorom, tega pa evropska zakonodaja ne dopušča. Podobnih razlik v določanju standardov je še veliko in to bi lahko bistveno otežilo pogajanja. A si nihče v najpomembnejših prestolnicah Evrope in Bruslju ne želi izpustiti priložnosti za izboljšanje gospodarske klime v EU, četudi vse posledice prostotrgovinskega sporazuma na posamezne sektorje še niso znane. Ob tem vrhu evropske politike lajša delo tudi dejstvo, da so pritiski tradicionalnih skeptikov iz vrst socialistov in nasprotnikov globalizacije pet let po izbruhu gospodarske krize presenetljivo bistveno šibkejši, kot so bili v času referendumskih kampanj v Franciji ter na Nizozemskem, katerih negativna izida sta leta 2008 zapečatila usodo nekdanje evropske ustave.

(Vir.)

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>